Bojevniki

Prolog

Arran se je ustavil na strehi skoraj porušene stare stavbe v obrobju mesta. Tam, kjer se nihče ni sprehajal, razen v primeru, da se je izgubil ali pa je bežal.
Hladen zimski veter je pihal v njegove lase, ki so bili črni kakor oglje, tako črni kot najtemnejša noč brez svetlobe lune ali zvezd.

Razprl je dlan, v kateri se je zasvetila neonsko zelena krogla energije. Njena svetloba je bila tako močna, da bi lahko zaslepila vsakega normalnega smrtnika.
Vendar Arran Iltharia že ni bil smrtnik.
Daleč od tega.

Zavzdihnil je, njegova sapa pa je bila zaradi hladnega zimskega zraka podobna pari, dimu. Pripravljen je bil na vsak ponoven Saenov udarec.

"Morda sem mu zbežal," si je mislil, med tem pa se razgledoval okoli sebe.
Saen je bil znan po svojih nepredvidljivih napadih.
Takoj, ko si začel slutiti, da si se ga otresel, je planil nate iz zasede kot lačen lev na antilopo.
Pravzaprav so bili njegovi nepredvidljivi napadi zaradi tega še toliko bolj predvidljivi.

Arran je preprosto vedel, da bo Saen planil nadenj iz zasede, ko bo najmanj pričakoval.
In to je imel namen tudi izkoristiti.
Pogledal je okoli sebe, ugasnil kroglo energije, se postavil iz bojne poze nazaj v normalno in globoko vdihnil.

Še nekaj časa se je oziral okrog sebe. Videl ni ničesar drugega kot temno ulico in temo.
Temo.
Temo.
Temo.
Nikjer ne duha ne sluha o napadalcu.

Naposled si je iz ramena počistil sneg in s podtonom nespoštovanja do nasprotnika brezbrižno rekel: "Otresel sem se te, Saen. Tokrat sem zmagovalec jaz. Nisem si mislil, da si taka mevža, stari. Ponavadi si bil poln samega sebe. Čeprav ti moram priznati, da si se glede magije precej izboljšal, odkar sva bila sošolca. Zdaj lahko s pomočjo zraka dvigneš radirko, včasih pa še sponke za papir nisi mogel! Vsa čast!"

In zgodilo se je točno to, kar je predvideval.
Nenadoma je nadenj planil človek, oblečen popolnoma v črno. Imel je tako svetle lase, da so izgledali beli kakor sneg. Čez eno oko mu je zevala dolga brazgotina, drugo pa je bilo oranžne barve, kakor ogenj, kakor plamen jeze.
Maščevanja.

Njegov obraz je bil poln raznoraznih brazgotin, popolnoma iznakažen, zaradi česar se ga je prijel vzdevek 'Ognjeni mrtvec'.
In ne boste verjeli, devetindevetdeset odstotkov brazgotin na njegovem katastrofalnem obrazu je bilo Arranovo maslo.

Kaj pa tisti en odstotek?
Za tisti en odstotek pa je bila kriva ponev, ki mu jo je mlajši brat zabrisal v glavo, ko je bil majhen.
A tokrat to ni tema pogovora, več o tem kdaj drugič.
Zdaj se posvetimo dogajanju.

Saen je v Arrana usmeril plamen ognja, zublje, ki bi pri priči lahko ubili povprečnega človeka.
Vendar vam je verjetno že jasno.
Arran ni bil povprečen.

Naredil premet, se za milimeter izognil zubljem ter skočil s strehe.
Prijel se je za razmajano polico starega okna, v upanju, da se pod njegovo težo ne bo zrušila in padla na tla.

"Kje si, Iltharijevska nadloga?! Zelena zver?! Morda si res prelisičil malo morje Temnih, ki so te napadali in si jih ubil, a mene ne boš!" je ves razjarjen kričal Saen, v njegovih oranžnih očeh pa je bilo opaziti občutno več jeze kot običajno, če je to sploh mogoče.

Arranu se je na ustih narisal komaj viden nasmešek.
"Pa še kako te bom, idiot. Boš videl," si je mislil.
Pri svojih rosnih sedemnajstih letih je vsakega posameznika, ki si ga je drznil napasti, poslal v pekel.
In domneval je, da bo zmagal tudi tokrat.

Energijo, ki ga je obkrožala, je uporabil tako, da je postal neviden. Čakal je, da Saen končno obupa nad iskanjem svojega smrtnega sovražnika- torej njega.

"Kje si, Iltharia?!" se je še zmeraj trudil Saen. Izgledalo je, kakor bi mislil, da bo Arran ubogal njegov ukaz in prišel do njega kot kužek, ko mu rečeš: "Floki, k nogi!"

"Spet mi je ušel," je jezno zamomljal skozi zobe ter z nogo butnil ob tla.
Ups, streho.
Naredil je namrgoden obraz kot kakšen triletnik, ki ni dobil igračke in Arran je ob tem skoraj prasnil v smeh.

Spet je preklopil na vidni način, se z rokama dvakrat zazibal na razmajani polici okna in se s vso silo pognal iz nje v zrak proti Saenu.
Zopet je zmanipuliral energijo, da je lahko letel po zraku ter se prikazal pred zlobneževimi očmi.

Takrat bi Saena skoraj razgnalo od jeze.
"Veš kaj," ga je že spet zbadal, saj je bila zanj večja muka držati jezik za zobmi kot pa narediti sto sklec, "Vedel sem, da si brez enega očesa, nisem pa vedel, da si slep!"

Saenu so živci dokončno popustili, kot psu, ki se po desetih letih v pesjaku odtrga iz verige.
Na kratko, pobesnel je.

V Arrana je poslal sunek vetra, tako da ga je odneslo v napol porušeno sosednjo hišo, s vso silo se je zaletel v trdo in mrzlo steno, da se je slišal pridušen zvok padajočih opek in Arranovega krika.
Na stavbi je skoraj nastala nova luknja.
Arranovo telo je negibno padlo na tla.
Arran Iltharia, Zelena zver, Gospodar orožja, Zeleni bojevnik je bil poražen.
Bil je mrtev.

Saen je z zlobnim pogledom v očeh skočil iz podrte stavbe do Arranovega telesa, ki je negibno ležalo na tleh v snegu.
Počepnil je poleg trupla in škodoželjno dejal: "Pa sva si bot, Zelenec. Zdaj mi ne boš več povzročal težav, gospodič 'nikoli resen.' Ubil sem največjega bojevnika Svetlih. Tebe. Zdaj si mrtev! To je maščevanje, gospodič Iltharia! Maščevanje za to, da ste nam, Temnim, nedolžnim ljudem Svetli odvzel mesto med magi! Tvoj uboj je uboj slovesa Svetlih, ki se borijo proti nam! Adijo, Svetli! Začenja se doba vladavine Temnih!"

"Ne bi rekel, da ste zavezniki Temnih ravno nedolžni," se je zaslišal šepetajoč, razkav glas, ki je lahko pripadal samo točno določeni osebi.
Saen je zmedeno gledal v Arranovo truplo.
Ali ima prisluhe?
Arrana je ubil.
Arran Iltharia je mrtev!
A bil je še kako živ.

Odprl je zelene oči, iz katerih je kar sevala energija im maščevanje, vendar drugačno maščevanje kot v Saenovih očeh.
V Saenovih očeh je šlo za maščevanje iz želje po oblasti.
Pri Arranu pa je bilo to...
Maščevanje iz dna duše za nekaj...
Nekaj ali nekoga dragocenega, nekaj, kar so Arranu odvzeli oni.
Temni.

Saena je s vso svojo karate silo brcnil v obraz, le ta pa se je opotekel nazaj.
"K-kako... Bil si mrtev!" je prestrašeno zajecljal Saen in se počasi umikal do konca ulice.
A pozneje je ugotovil, da ne more nikamor. Arran ga je spravil v kot. Pretental ga je.

"Ali pa sem samo dober igralec," se je nagajivo nasmehnil ter zlobneža končno spravil ob steno.
V rokah je nabral veliko kroglo energije, ki se je svetlikala kakor svetloba tisočih zelenih laserjev.
Vzel je zalet, skočil visoko v zrak, nato pa jo z vso močjo zabrisal v sovražnika.

Saen je zakričal.
Ampak ne samo kričal od strahu, njegovi kriki so bili kriki bolečine.
Življenje ga je zapuščalo.
Umiral je, počutil se je, kakor da bi ga sežigali plameni ognja.

"Arran, usmili se me! Če me boš nehal stresati z magičnimi elektrošoki, bom storil, karkoli si želis! Samo nehaj! Nehaj!" ga je obupano rotil Saen, Arranovo ledeno srce pa ni poznalo usmiljenja.
Skočil je v sneg in ponosno opazoval umirajočega Saena.
"Zame usmiljenja pri tebi ni," mu je zabrusil v odgovor ter ga ošinil z hladnim pogledom.
"Zato bo zadnje, kar ti bom rekel, samo saionara, zgaga."
"Prosim!!! PROSIM!!!" se je še zmeraj v bolečinah drl Saen, nato pa izdihnil poslednji dih ter padel ob steno stavbe kakor Arran minutko prej.
Vendar njegova smrt ni bila zaigrana kakor Arranova.
Bila je pristna, Saen je bil mrtev.
Arran je po snegu počasi pristopil do mrtvega sovražnika.

"Na tvojem mestu ne bi napadal Arrana Iltharie," je povedal, njegovo truplo pustil ležati sredi zapuščene in zasnežene ulice ter s počasnimi koraki izginil v temno, zimsko noč.

Le kam?