Bojevniki

10.:Mortem Sententia

Sranje.

Sranje.

Sranje.

Morilec je živ in zdrav (mentalno ne) stal pred njim, med tem ko je ničesar kriva Zena napol mrtva ležala na tleh.

Le kaj sem storil?

Postal je tisto, proti čemur se je boril, česar je najbolj bal.
Pošast. Nič boljši ni bil od morilca, ki je Elvirino truplo v tistem trenutku shranil v svoj dlančnik in se zadovoljno nasmejal.
Krvoločnost in jeza sta mu zaslepili razum, kot da je le brezčutni stroj za ubijanje.
Robot.
Morilec.

Morilec.

"Za tole boš plačal!" je zarjovel Arran.
V njem so vrela čustva, jeza, žalost, strah.
Tega si nikoli ne bi priznal in si tudi ne bo.
Njega ni strah in ga nikoli več ne bo. Nikoli več ga ne bo.

Žal mi je, Zena.

Že je čutil toploto na svojih dlaneh, v rokah se mu je nabirala energija,
smrtonosna doza čiste energije, hujša kot nekaj milijonov voltov elektrike.
Napadel je morilca.

Senci smrti  se je v zadnji klinčevi sekundi uspelo izmakniti Arranovi magiji, zato je le ta zadela steno, ki se je v trenutku zrušila, tako da mu je namesto ubiti morilca uspelo zrušiti nekaj stare plesnjive ničvredne infrastrukture.
Ni bila ničvredna.
Bila je Elvirin dom, dom mrtve Elvire.
Mrtve.

Arran je potihoma zaklel.

"Če bi bil sin legendarnega Aylana Iltharie pameten," se je namuznil morilec, "bi se mi že zdavnaj pridružil."

"Zapri svoj prekleti gobec in ne omenjaj mojega očeta! Nisi ga vreden!"

Še en sunek energije, kateremu se je morilec zopet izmaknil.

"Jabolko ne pade daleč od drevesa. Oba sta enaka. Aylan in Arran. Strahopetna bojevnička, ki pustita tistemu prekletemu Armorju, da vama skače po glavi.
No, tvoj oče ne več. Ker je mrtev."

Zadnji stavek je izpljunil.
Vedel je, kaj dela. Tudi Aylanov sin je imel šibke točke. Samo najti jih je bilo treba.

"Kmalu boš tudi ti!" je revsknil Arran in se zagnal vanj.
Potegnil je meč iz nožnice in skušal napasti nasprotnika, a ga je le ta blokiral s še preveč znano črno katano, mečem, ki ga je njegov oče nekoč podaril mami, a ga je le ta po samomoru zapustila Elviri.
Kako si ga ta prašič sploh drzne prijeti v roke?

Spomini so mu zaslepili pogled.
Tisti topel nasmeh. Mamin nasmeh.
Mama.
Oče.

Le trenutek je bil dovolj, da ga je Senca smrti spravil na tla in stisnil v kot.

Trenutek nezbranosti.
Vedno, ko si je tako neomajno prizadeval ujeti tega morilca, mu je spodletelo, samo zato, ker je bil nezbran.
Senca smrti ga je vedno spravil do tega, nekje globoko v njem je našel njegovo šibkost, strto srce, zlomljeno srce mladega bojevnika.

Morilec je vzel pištolo.

"Še enkrat se premakni, mali Aylanček," je zagrozil, "pa greš v pekel pozdravit svojega očeta. Ali pa se mi pridružiš, pa te izpustim. Pridruži se mi, Arran. Tako izurjeni bojevnik ne spada v Sanluneško vojsko. Pomisli. Denar. Orožje. Mazanje rok s krvjo, brez občutka krivde in brez nekega neumnega jeznoriteža, ki ti ves čas ukazuje."

"Nikoli!" je vzrojil Arran. "Raje umrem tukaj ali pa celo življenje poslušam Armorja, kot pa sodelujem s tabo, kreten lažnivi!"

Morilec se je najverjetneje nasmehnil, ampak tega Arran zaradi maske ni mogel videti.