Večni ogenj

Labirint

To mi je šlo vedno dobro od rok. Spraviti besede na papir. Napisati tisto, kar si mislimo vsi, vendar si tega ne upamo priznati.

Prišel je trenutek, ko sem se tudi sama znašla na točki, ko si ne upam priznati. Ne upam priznati tistega, kar mi govori srce. Veliko je namreč že doživelo, prejemajo udarce, se lomilo, ampak vedno znova zložilo svoje dele. Jih zlagalo v nove oblike, kakšnega ob poti izgubilo in zato postajalo bolj krhko. Ne upam si priznati tega, da ga lahko sedaj tudi najnežnejši dotik zlomi.

In kateri kos bom poslušala potem? Kateremu sledila, ko jih bo pred menoj ležalo milijon? Sledila tistemu, ki vodi k tebi, ali tistemu, ki me vleče stran? Sledila tistemu, ki govori tiho, ali tistemu, ki name kriči? Takrat pa se zavem resnice. Ali je možno, da se je srce zlomilo že tolikokrat in izgubilo toliko kosov, da sedaj ne ve koga ljubi? Da je razklano med dvema ljubeznima? Med dvema svetovoma?

Ravno to je namreč tisto, česar si ne upamo priznati. V svojem lastnem življenju smo izgubljeni. Zamrznjeni v prostoru in času.

Nočem ostati tu. Najti želim pot ven, rešitev. Najti tisti košček, ki mi bo pokazal resnico, ki me bo pripeljal ven iz tega labirinta. Labirinta vprašanj in bolečine. Tistega labirinta, ki se nahaja znotraj vsakega od nas, tistega labirinta, ki se ga želimo vsi znebiti, a le redkim uspe. Želim biti ena redkih, ena tistih, ki so našli rešitev. Zato, da bom lahko postala ena tistih, ki puščajo po labirintih prave koščke do izhoda. Zato, da ne bom več ena redkih, ampak ena izmed srečnih.

Zato, da bom stala tam in lahko rekla, našla sem rešitev. Zato, da bom svobodna.