Izgubljeno mesto

2.

Lory je tekla k učilnici za matematiko. Malo je že zamujala in poskušala se je hitro prebiti čez učence, ki so sloneli na hodnikih. Ko je končno prišla se je obrnila okrog. Presenečena je ugotovila, da učiteljice in več učencev še ni. Pomirjeno je zavzdihnila in odšla svoji mizi. Ob njej je sedela Lily, pridna in mila učenka s katero, sta si bili blizu, a nista bili prijateljici. Lily ji je pokimala in Lory ji je pokimala nazaj. Iz torbe je vzela zvezke za matematiko in se pripravila na pouk. Lily jo je ob tem radovedno opazovala. Lory jo je pogledala in hitro je odmaknila pogled. Ravno ko je hotela nekaj reči, so se odprla vrata in skoznje je prišla učiteljica, profesorica Galli.

Cory je slonela na omarici in se pogovarjala z prijateljicama. Ni se zmenila za ljudi, ki so hodili mimo, dokler ni zagledala profesorice Galli. Zaklela je, si vzela torbo in se pognala za njo. Razred mora doseči pred njo, saj bo drugače naletela na hudo kazen. Čeprav se je trudila, da bi profesorico neopazno prehitela ji ni uspelo. Ko se je pognala v učilnico ji je pred nosom zaprla vrata. Zavzdihnila je, naj vstopi? Cory je debelo pogoltnila ter odprla vrata. Vanjo so se zazrli pogledi vseh v učilnici in odpravila se je do svojega mesta, kot da se ni zgodilo nič Profesorica jo je ustavila na pol poti. "Cory, Holvey" Cory jo je pogledala. "A smo predobri, da bi pravočasno prišli do učilnice" je vprašala porogljivo. "Ne, zmedla sem se in prišla prepozno" ji je odvrnila Cory in se trudila biti samozavestna. To ji je očitno uspelo, saj jo je profesorica jezna poslala v klop. Hitro si je poiskala stvari za matematiko, ko je opazila. da je pozabila zvezek. Polglasno je zaklela in dvignila roko. "Prosim gospodična" je z porogljivim glasom rekla gospa Galli. "Pozabila sem zvezek" je hitro povedala. Profesorica je izbuljila  oči in z užitkom zabrusila "zamujaš, pa še zvezka nimaš". "Joj, joj Holvey" je zlobno nadaljevala. "Mislim, da bo treba danes ostati malo dlje pri pouku. Cory je zavila z očmi in se nazaj usedla. Klasična kazen.

Lory je očarana opazovala Cory. Sama si ne bi nikoli upala narediti to kar je naredila. Bila je tako samozavestna. Ona nikoli ne bo takšna. Skoraj je že vzdihnila, a se je raje prepričala, da tega ni storila saj bi učiteljica to lahko razumela, kot vzdihovaje nad poukom. Ker si tega ni želela je obsedela. Profesorica je kmalu pozabila na dogodek in se popolnoma zatopila v razlaganje nove snovi. Lory ji je z veseljem sledila, matematiko je imela, kot druge predmete zelo rada, pa še v užitek ji je bilo poslušati nekoga, ki v matematiki tako uživa.

Pri Cory je bilo ravno obratno. Matematiko je naravnost sovražila, skoraj bolj, kot profesorico, ki je bila mnenja, da je ta najpomembnejša stvar na svetu. Po treh minutah je zaspala in nehala slediti pouku. Bilo je tako dolgočasno. Zatopila se je v risanje oblačkov v zvezek.
Lory je bila skorajda žalostna, ko se je ura končala. Ko si je zapisala nalogo, je pomislila,. da je bila ta ura ena od najboljših. Na hitro je pregledala zapiske in se odpravila iz učilnice. Med krajšim odmorom, si je popravila brezhibno spete lase, si pripravila stvari za naslednjo uro ter hitro pogledala svoje zapiske.

Nenadoma je ob pogledu na svoj učbenik zagledala eno od naj strašnejših stvari, ki jih je kdaj videla. Na učbeniku je bilo, namreč narisano prekrižano črno oko, okoli njega pa kri. Zakričala je in ga vrgla na tla. To oko, no bilo je strašljivo. Učenci na hodniku so jo posmehljivo in začudeno pogledali. Ko je Lory poškilila k svojemu učbeniku je olajšano zavzdihnila. Znaka ni bilo več. A prisegla bi, da je bil. Ni se zmenila za komentarje nekaj mimodočih in odpravila se je na mesto, kjer je upala da bo našla kakšen podatek o tem. Odpravila se je v prostor, kjer bo našla odgovor. Odpravila se je v knjižnico.