Bojevnica z lesenim količkom

Izginotje

Spoznajmo Niko, preprosto vaško dekle, ki živi s svojo družino, mlajšim posvojenim bratom Alexom in babico. V Green Valleyu že leta krožijo govorice o misterioznih krvosesih. Nikina družina ima veliko zgodovino o odkrivanju teh neživih bitjih, a je veliko skrivnosti še vedno zapečenih in negotovih.

5.5.2018, popovnoma normalno dopoldne pri babici z mojim bratcem, do kosila sva igrala igrice, ki jih jaz sicer me maram, ampak nekdo mora zamotiti Alexa med tem ko babi kuha. To sem na žalost vedno jaz, ker nimam pametnejšega dela, čeprav bi včasih raje po metala čista tla, kot pa se ukvarjala s tem malim živčnežem.

Kosilo je šlo mimo in Alexa še vedno nisem uspela z ničemer zamotiti, tako sva se do mraka prerekala, vsaj dokler ta baraba ni spet postala lačna.

Na tej točki se mi je babi že precej zasmilila saj jo je Alex znal prepričati v to, naj mu gre iskat puding. Babica je le vzdihnila in prikimala, saj je zadnje na svetu kar bi si želela, da ji Alex do noči teži s svojimi zahtevami.

Na vrh je oblekla samo tanko majico, sa je bilo maja tudi zvečer precej vroče. Vsedla se je na svoje kolo in z utrujenimi nogami začela poganjati do trgovine.

Trgovina je bila precej blizu doma, zato sem babico pričakovala doma v dobre pol ure, a čas je tekel in pol ure se je počasi iztekalo v uro in pol in dve.

Začelo me je skrbeti, in pograbila sem Alexa in vzela prvo preostalo kolo parkirano pred babičino hišo. Tisti trenutek nisem niti vedela ali sem kradla ali ne, a me tudi ni preveč zanimalo saj me je za babi skrbelo in in čez glavo me je tisti trenutek prešinilo na stotine različnih scenarijev kaj, zakaj, kje in kako se je zgodilo z njo.

Takoj sem prispela do trgovine, tako hitro še nikoli prej, saj še nikoli prej nisem bila tako v skrbeh za babico. Prispela sva do trgovine, in pred vrati, tam, pred vrati se je nekaj, neko bitje stiskalo in stokalo od bolečin. Spustila sem kolo iz rok in še v istem hipu stekla do vrat trgovine k umirajočemu bitju.

"babi ?!", sem osuplo zavreščala. Babi je še zadnjič dvignila pogled in komaj slišno zacvilila "Nika, vse je res, resnični so". Tako je še poslednji krat zaprla svoje veke in omahnila v najgloblji nam poznani večni spanec.

Dvignila sem pogled in ga vprla proti Alexu, ki je s solznimi očmi stal pred mano"vampirji, prav sva imela, res obstajajo". Še v istem duhu ko sem izgovorila zadnjo besedo sem s kotičkom očesa videla temno senco na robu trgovine.