Kakor tedaj, tako tudi še danes poteka življenje v zavodu Svete Marije.
V kapeli se dviga kadilo proti poslikanemu stropu, gojenci sklepajo roke v vdani molitvi.
Rastejo, ljubijo se in sovražijo med seboj, stiskajo si roke in poljubljajo ustnice, ki se jim ponujajo. 
Odrezani od življenja pozabljajo na njegov tempo in se ne menijo za razprave modrijanov o morali, skrivajoč globoko v sebi močno voljo za življenjem, ki se hoče uveljavitvi, pa čeprav na račun, ki ga svet preklinja.
Toda vse to ni pomembno ob misli, da se življenje, večini kloven, često ponorčuje iz vseh nas, ko izbira, ne meneč se za sebične človeške zakone, sebi v zabavo srca, da jih kakor Nanija Papalija in Zdenka Castellija, pošilja na najdaljše potovanje.
(France Novšak: Dečki, roman iz dijaškega internata, Ljubljana,1938)