Him and I💚 (slo)

Vrnitev domov

Zaskrbljeno je stekel do mene in mi rekel: "Naredil kaj?" Pokazala sem na mojo "modrico" na vratu in začel se je smejati. "Aja to. To je hickey. Saj to si lahko zakriješ s tistjo stvarco, ki jo ženske skos uporabljate za prekrivanje kože." 

Kasneje sem si to stvar kakorkoli se ji že reče prekrila s pudrom. "Moram iti." sem mu rekla med tem ko sem si delala frizuro.

"Kam pa? Mislil sem, da boš lahko ostala tukaj dlje časa." je razočarano pripomnil.

"Domov grem za praznike. Vem, da sva se zmenila, da ostanem tukaj s tabo ampak mami se je premislila in hoče, da pridem domov." sem žalostno rekla.

 Prišel je do mene in mi razočarano rekel: "Okej bom že preživel. No, lepo se imej doma." jezno je odšel v kopalnico in za sabo zaloputnil vrata. Hotela sem oditi do njega in mu kaj reči ampak nisem imela časa. Morala sem še spakirati. Odšla sem do svoje sobe, vzela stvari in jih jezno nabasala v kovček. 

"Kje si bila cel dan, skrbelo me je zate." mi je rekla Hermiona.

 Zavila sem z očmi in ji rekla: "Ne rabi vas vsakič toliko skrbeti zame okej. V redu sem. Sama znam poskrbeti zase, itak pa ni tvoja stvar kje sem bila."

Presenečeno mi je odgovorila: "Draco je ne? Sem vedela, da te bo prizadel še enkrat. On ni dober zate. Reši se ga že enkrat. Samo izkorišča te in ti mu verjameš."

Kako si upa tako grdo govoriti o njemu. On mi nikoli ne bi naredil česa takega. "Mogoče res zgleda nesramen ampak ni tak. Itak pa se tebe to ne tiče. Lahko delam kar hočem. Zdaj pa moram iti. Dijo!" Jezno sem pograbila kovček in ga odnesla na vlak.

Žalostno sem se usedla v edini prazni vagon. Do vrat vagona je prišla neka punca in me vprašala: "Lahko prisedem. Vsi vagoni so že zasedeni in.." Nasmehnila sem se ji in ji pokimala v odgovor. Prisedla je in nato rekla: "Jaz sem Amelia bdw." 

"Jaz sem Mia me veseli. Si nova?" sem ji prijetno odgovorila.

"Ja. Letos sem na novo ampak nimam ravno prijateljev. Vsi me imajo za čudakinjo. Ti si prva, ki si prijazna do mene." 

Grozno se mi je zasmilila. Kako osamljeno se mora počutiti. "Lahko sva prijateljici, če želiš. Tudi jaz nimam ravno veliko prijateljev. Tisti s katerimi sem prijateljica pa se vedno utikavajo v moje življenje." sem ji žalostno odgovorila.

Do konca vožnje sva se pogovarjali in zaupala sem ji vso zgodbo o nama z Dracotom. Mislim, da me je razumela. Končno nekdo. Ko, se je vlak ustavil sem bila malo žalostna. Spoznala sem super prijateljico in ne bom je videla 2 tedna. 

"Lepo se je bilo družiti s tabo." mi je Amelia rekla z velikim nasmeškom na obrazu.

"Ja enako. Se vidiva po počitnicah. Komaj čakam." stopila sem do nje in jo objela nato pa odšla ven iz vlaka ter poiskala mojo družino. Mama je stala tam na drugem koncu postaje in mi veselo mahala ter zraven objemala Ginny. Sramežljivo sem jo objela in ona mi je samo rekla: "Živjo Mia. Si me kaj pogrešala?" 

"Seveda mama, komaj sem čakala, da te vidim." sem se ji zlagala. Mislim, da je bila zadovoljna z mojim odgovorom. 

Ko, se je končno odlepila od mene se je zagledala v mojo verižico, ki mi jo je podaril Draco. Dotaknila se jo je in me nato vprašala: "Od koga si dobila ta lepi obesek?"

"Od prijateljice za rojstni dan." sem ji rekla in se ji na silo nasmehnila. 

"A tako." je zamišljeno odvrnila. 

Mislim saj verjetno mi verjame. Ko, smo prispeli domov, sem pograbila svoje stvari in odhitela v mojo sobo ter za sabo zaloputnila vrata. Iz predala sem vzela papir in nanj napisala pismo za Dracota. Nisem hotela biti sprta z njim med prazniki. Pismo sem dala v kuverto in vanjo položila še obesek, ki sem ga naredila zanj. Upam, da mu bo všeč. Prepričala sem se, da nobenega ni na hodniku, nato pa sem vzela mamino sovo, ji dala pismo da jo je lahko odposlala njemu. Samo upam, da bo dobil moje pismo. 

"Kaj si poslala z mamino sovo?" me je vprašala Ginny.

se nadaljuje...