Him and I💚 (slo)

ljubeče pismo

»Cin cin cin!!!« Ugh! »Sovražim te« sem zavpila in vrgla blazino v budilko. »Cin cin cin!!!« »Aaaaaaaa utihni že enkrat!!« prijela sem budilko in jo vrgla na tla tako, da se je razbila. Končno! Včasih se res sprašujem kaj je narobe z mano. Leno sem vstala iz postelje in odšla do najbližjega ogledala v sobi in se zagledala v moj obraz. Na vratu sem opazila ogrlico, ki mi jo je podaril Draco. Nežno sem prijela obesek na njej in si ga podrobno ogledala. V obesku sem opazila nekaj belega. Je to list? Kako tega nisem že prej opazila? Ogrlico sem si snela in jo položila na mizo. Poiskala sem kladivo, ki ga imam v sobi že nekaj časa. In res nimam pojma od koga je, moj ni. Z kladivom sem udarila po obesku in niti praskice ni bilo na njem. Poskusila sem še ene trikrat, samo z malo večjo močjo. »Polomi se že enkrat!!« In res, uspelo mi je! »Yesssssssss to to to to!!« Na sredini obeska je bil lepo zložen list. Radovedno sem ga odvila. Bilo je pismo. Počasi sem ga prebrala.

» Draga Mia!

Ko, sva se prvič srečala se nisva ravno marala. Verjetno se spomniš kako sva se grdo gledala. Hahahaha! Nikoli si nisva dala priložnosti, da bi se spoznala. Predvsem pa jaz nisem dal nobenemu možnosti. Bil sem nesramen, brezsrčen, ne srečen, mislil sem da mi hočejo vsi škodovati ker sem bil tega vajen doma. Ampak potem sem spoznal tebe. Lepo, pametno, duhovito, nerodno punco, ki mi je čisto spremenila življenje. Resila si mi življenje. Spremenila si me v boljšega človeka. Daleč od tega, da sem popoln sem pa srečnejši. Naučila si me kako ljubiti osebo in jo imeti neizmerno rad. In neizmerno sem ti hvaležen zato. Ne vem kako se ti lahko oddolžim. Ob tebi se počutim drugačno.. Pred tabo sem bil fant, ki ni imel izbire, ampak zdaj sem fant z izbiro. Ti si mi pomagala ugotoviti, kako grozen sem bil ves čas in zdaj mi je žal zato kar sem naredil. Hvala ti. Tudi, če zdaj, ko to bereš nisva več skupaj mora vedeti, da te še vedno ljubim in da te bom ljubil do konca življenja.

Z ljubeznijo, Tvoj Draco :)

Zakaj mi to delaš Draco? Sesedla sem se na posteljo in začela jokati. »Zakaaaaj, smrk, smrk?« V tem trenutku bi najrajši stekla do njega ter ga objela ampak ne zdi se mi prav. Četudi mi je namenil prečudovito pismo, ne morem nadaljevati zveze. Po vsem tem kar se je zgodilo. Nisem imela časa za žalovanje, čim hitreje moram nadaljevati življenje. Pogledala sem na uro in se šele takrat zavedla, da imam samo še pet minut, da se uredim. S pudrom sem si prekrila rdeč obraz, nabasala obleke v kovček. Pismo pa sem zatlačila v žep. Odhitela sem do dvorišča pred Hogwarstom ter tam čakala na mamo, da me pride iskati. Pogled sem usmerila na stolp na katerega me je Draco peljal za moj rojstni dan. Tam sem zagledala postavo. Bil je on! In videl me je. Hitro je odšel nazaj noter jaz pa sem stekla drugam. Nisem se hotela zdaj pogovarjati z njim. V glavi sem si ponavljala: »Preboli ga, nadaljuj brez njega, močna si, preboli ga.«

Obupano sem stekla na travnik ter upala, da mama čim prej pride pome. Na srečo sem jo zagledala 100m stran. »Mia ljubica, veš kako sem te pogrešala.« objela me je. »Tudi jaz tebe mama.« prižgala je avto in odleteli sva v zrak. V ogledalu sem zagledala Dracota kako teče proti meni in obupano nekaj vpije. »Zakaj imaš tako žalosten izraz na obrazu?« prijela me je za lička. »Mama boli me! Nič ni samo upam da ne bosta George in Fred preveč reagirala.« »Ne skrbi jaz sem se pogovorila z njima.« hvaležno sem se ji nasmehnila. Preostanek poti je bila tišina.

Se nadaljuje...