I.

58 8 3
                                    


    Hladen zrak jo je premamil iz spanca. Počasi se je dvignila in v sebi začutila utrujenost. Nežno je zazehala. Ležala je na rosnih tleh, v čipkasti senci. Čeprav je bilo zgodaj je na pomladno jutro sonce že sijalo. Vstala je in odšla po gozdne jagode. Nabrala jih je nekaj in jih vrgla vase.

    Hladen vetrič je zapihal in ji požečkljal srebrna krila, ki so jih imeli vsi Črnoumni vilinci, le da so oni imeli črna. Preživela je sedem zim v gozdu, odkar jo je mati rešila pred smrtjo. Če je izračunala je bila stara le 16 let, kar je za vilince še največja mladost.

    Vilinci dočakajo kakih 400 let, šele potem se jim življenje konča. Duša zapusti telo in gre v deželo senc - pravijo da je tam najbolj svobodna.

    Črnoumni vilinci pa živijo le okli 250 let, kar so za Beloumne srednja leta.

    Koliko je življenjska doba, je odvisno od kraljice ali kralja. Toliko let kot je živela prva kraljica Črnoumnih, toliko let živijo vsi pripadniki roda Črnoumnih.

    Esster ni vedela, kam naj gre. Že sedem zim je v gozdu, vendar kaj ima ona od tega. Kaj imajo drugi od tega. Ni vedela, ali se naj vrne k Beloumnim da mati pokaže, da je še živa. Ali pa gre k Črnoumnim, kjer jo bodo sprejeli. Saj tja spada.

    In z veseljem bi šla. Odbija jo, vse, kar je v devetih letih mati povedala o Črnoumnih in njihovi zdajnjšni kraljici.

    Bili so mračni časi. Pisalo se je vojno leto. Beloumni kralj, Neit 3, je hotel da bi oba naroda vilincev živela v miru in sporazumu. Vendar Črnoumna kraljica, Lithia 2, tega ni hotela. Pravili so, da nima srca, je polna ne usmiljenja. Hotela je vojno, da bodo prelite krvi Beloumne vojske. Bili so krivični. Ubijali so nedolžne Beloumne. Kasneje je vojska pobijala tudi svojo ljudstvo Črnoumnih, čisto nedolžnih ljudi. Zato niso mogli prenesti da je v njihovi vasi Črnoumnica, ki je del naroda, neusmiljenega naroda.

    Ko Esster pomisli na to, se zave, da je sama takšna.

    Pred tremi leti, je mimo gozda dirjala vojska. Opazili so jo in jo hoteli vzeti za talko. Vendar se ni dala. Z samo enim lokom in tulo s puščicami, ki jih je izdelala jeseni, je pobila večji del vojske. Neusmiljena je bila. Kot Lithia.

    Mogoče je zato ustvarjena. Mogoče jo je Lithia dala roditi Beloumnim, da bi, zaradi zaničevanja, postala enaka njej. Da bi bila njej v prit.

    To je dobro slišati. Ker ni nikoli nekomu v prit.

    Nek glas znotraj, ji je govoril naj poišče narod, in postane del njega.

    Naj gre domov.

    Vedno je imela veliko vprašanj. Zakaj ima le ona srebrna krila. Črnoumni imajo črna in Beloumni bela.

    Spraševala se je, kako je mogoče, kar se je zgodilo prve noči v gozdu. Isti dan, ko jo je mati nagnala je v sebi čutila žalost. Ne le navadno žalost. Bolečino. Kot bi jo nekdo rezal čez hrbet. Bolelo jo je. Hotela je umreti. Ni hotela živeti. Noben jo ni sprejel ker ni bila Beloumna. Noben je ni sprejel samo zaradi barve las. Potem se je sesedla k drevesu. Po belih rokah so se ji ulile solze obupa, trpljenja. Vendar niso bile enake, kakršne imajo Črnoumni in Beloumni. Bile so svetlikajoče se srebrne solze. Vendar take je jokala samo takrat in nikoli več.

    Beloumni so jo izdali. Njen rod je ni sprejel. Zdaj ni več čutila domoljubja. Za njih je sovražnica. In ostala bo. Maščevala se jim bo. Maščevala na najhujši način. Če bi zdaj vedela pot do kraljestva, bi z petimi puščicami in bodalom ubila vse kraljeve straže. Prebila bi se čez zid in jim vrnila vse kar so oni storili njej.

    Vendar to ni dovolj. Močnejša mora biti.

    Odšla bo domov. V njen pravi dom. Kraljestvo Črnoumnih. Morilka s črnim srcem - Črnoumni imajo črna srca, Beloumni pa bela – je in tam jo bodo sprejeli. Vrnila se bo tja. Morda poiskala in izvedela od kje prihaja. Kje je njena prava družina.

Dedinja Srebrnih SolzDonde viven las historias. Descúbrelo ahora