Dedinja Srebrnih Solz

II.

    Zaslišala sem korake. Bili so precej oddaljeni in niso bili vilinski ali človeški. Bili so volčji. Približevali so se ji. Korakom so se pridružili še ostali koraki. Če sem izračunala jih je pet. Cel trop je.

    S tal je zagrabila lok in tulo iz katere je vzela puščico, jo dala na tetivo in namerila. Bila je pripravljena.

    Grm - od nje oddaljem na vsaj sedem korakov – je zašuumel. Iz njega je skočil prvi volk. Vendar bil jo ogromen. To je bil volkodlak.

    Počasi je hodil proti meni. Pridružili so se mu še ostali. Vsi so bili volkodlaki. Še kar je njih merila puščico. Volkodlaki so se vstavili in se niso premaknili. Le opazovali so me. Počasi sem lok spustila k bokom, vendar sem ga še vedno trdo držala, če bo napad lepo presenečenje. Volk me lahko v petih sekundah ubije. Le ugrizne me za vrat in sem mrtva.

    Ne bodo me razumeli če jim bom kaj poskusila povdati, vendar vredno je poskusiti.

    »Imam lok,« sem začela »Vse vas lahko pobijem, če mi boste poskušali kaj narediti,« Volkodlaki so samo renčali. Vendar, čudno je bilo, da sem renčanje razumela. In tudi oni mene. Nobeno drugo bitje ne zna govoriti z volkodlaki. Le jaz. Jaz ki imam drugačna krila, drugačne solze. Zakaj sem tako drugačna?

    Nič mi niso hoteli narediti. Zarenčali so, da so le iskali hrano. V mojem predelu je veliko srn.

    Takrat sem na najbolj sprednjem volkodlaku opazila prstan na vrvici okoli vratu, ki se je začela bleščati. Vsi volkodlaki so kmalu začele grozno rjuti. Postajali so človeške oblike.

    Zdaj pred mano stojijo ljudje.

    Ljudi nikoli nisem videla. Vendar se nisem bala. Ljudje so neizurjena bitja, katere z lahkoto premagaš.

    »Becc,« je rekel - prej volkodlak- človek. Ne vem če jim lahko zaupam, zato jim nisem povedala mojega imena.

    »Katera vrsta ste?« Lahko so lunini ali pa sončevi. Lunini volkodlaki so najbolj aktivni ponoči. Tulijo za luno, medtem ko so sončevi volkodlaki najbolj aktivni po dnevi, kjer tulijo za soncem.

    Becc se je umaknil in naprej je stopil drugačen človek. Ni jim bil podoben. Na čelu se mu je svetlikalo majhno sonce, okoli vratu pa je imel obešen prstan. Tisto, ki jih je spremenilo v ljudi.

    »To je Veiv. Alfa našega tropa, zato je drugačen. Na čelu se mu svetlika sonce, zank da je alfa tropa sončevih volkodlakov,« je pojasnil Becc, »Le on ima sončev prstan, ki nas spremeni v ljudi,« Veiv je imel pramene svetleče oranžno-rumene barve okoli svetlečih oranžno-rumenih oči. Lase so mu padale čez obraz. Rjavo-rdeči premeni so bili dolgi in razmršeni. »Redkobeseden je. Malokrat kaj reče, ko pa reče kaj je vse tako skrivnosto, da ga nerazumemo,« Mi pojasnuje. »Kličemo ga Alfa Krempelj.« Dokonča Becc.

    Raje sončevi kot lunini. Lunini so bolj napadalni in nevarni. Sončevi pa so do nedolžnih ljudi pravični, le kadar gre za hrano, postanejo kot lunini volkodlaki. Če sončevi do tujcev dobijo zaupanje, jim lahko veliko ustrežejo. Morda bi jih lahko prosila, da jo peljejo h kraljestvu Črnoumnih.

    Vsak volkodlak se dobro orientira v gozdovih, zato zna priti ven. Vse kar vem je da sem v Krvnih Gričih – Tako se imenuje gozd v katerem sem – če bi le prišla iz njega, bi pot lahko nadaljevala preko Zlatega Jezera, do Višavnih Gor. Višavne Gore so najlepši kraji na otoku Eilew. Znati moraš dobro plezati, če ne lahko zdrsneš v prepad in nič dobrega se ti ne piše. Vendar če bi prišla na drugo stran Gora bi morala le čez Trnjevo Močvirje in v daljavi bi že videla kraljestvo Črnoumnih.

    Pot poznam, saj je mati doma imela zemljevid, ki mi ga je dala, preden me je nagnala. Vendar zemljevida ni več, ker je bil uničen ko sem se borila z vojsko. Še zdaj mi ni jasno, kako sem se lahko brez urjenja borila, kot morilka z več petnajstimi leti urjenja za to.

    »Veste, kako se pride iz gozda?« Povzdignem obrvi.

    »Seveda,« pove dekle, ki stoji zraven Becca. Te priložnosti nebom zamudila.

    »Me lahko vodite iz gozda?« Vprašam z upanjem, da me bodo morda prav tile tujci pripeljali do resnice. Spogledujejo se in nekaj govorijo potiho, da ne slišim. Takrat Becc pogleda Alfo Krempelj. Ta mu le prikima.

    »To bi šlo. Vendar moramo biti previdni, v zadnjih časih je v gozdu kar nekaj bitij, ki nas hočejo mrtve.« Z resnim glasom reče Becc.