Čez Poletne Gozdove

1. Poglavje

   Vsak normalen človek potrebuje družino. Sploh ta miceni. Petnajstletniku, pa koplje same težave. A poznate tisto; ko se starši razjezijo na otroke, ali pa otroci na starše, pa smo vsi jezni drug na drugega? Potem pa staršem bliskne v glavo, da bi se pobotali, otroci pa smo trd oreh in kuhamo mulo. Prizadenemo mamo, ona pa užaljeno reče nekaj v smislu, da imaš srečo da imaš starše in začnejo nakladati o sirotah, ki staršev nimajo. Potem pa še ati začne razlagati da so nekateri starši ločeni.

    Prav to se je zgodilo v hiši Drnovškovik, ko sem bil še toliko micen, da se zdaj spomnim tega. Zdaj pa se tega spominjam in se smejem samemu sebi, da sem pristal v tej zgodbici. Namreč ista starša, ki sta zgoraj filozofirala, sta spodaj ločena. Ja, moji starši so ločeni. Malo se spomnim dneva ko me je pazila nona Saša, ker sta šla ati in mama v sodišče. Nona mi je rekla nekaj v smislu, da gresta urejat nekaj stvari. Nisem se ukvarjal s tem, ker me je preveč zanimal dirkalni avto, ki sem ga dobil takrat, pri šestih. Mama je potem domov prišla vsa zmahana, slabe volje pa sploh muhasta.

    Atija potem dolgo nisem videl. Šele pri devetih, smo ga obiskali. Tja, k primorski klimi, v hiški, bolj kočiči. Da bi imel drugo žensko, nisem vedel. Tudi zdaj ne vem. Pa mama tudi nima drugega, kje pa, saj razumem da se 'ta stari' hitro 'osamljujejo', ampak novega moškega ne bom imel pri hiši. Da bi ga še, ko bi šel ponoči lulat, videl, ker je stranišče čisto zraven spalnice? Ne, hvala, vzamem samsko mamo.

    Potem se je čez celo kameno dobo, mami (končno!) zazdelo da bi se lahko večkrat dobivali. Zdaj je načrt, da grem k atiju čez počitnice. Ampak ta kamena doba se je končala pred enim tednom. Zato grem prvič. Malo sem nervozen. Oče je postal kot tujec. Pri njemu sem bil le kakih petkrat. Sploh ga ne poznam. Ne vem kako bo. Lahko bo res nerodno...A veš, ko ne veš kaj bi rekel in sogovornik isto, potem pa je tista neprijetna tišina. Zato sploh ne vem, če hočem tja. Bom še premislil. Trenutno imam tako ali tako ogromno dela. Julija, moja sestra, mi kar naprej sitnari. Zaradi mature je totalna živčna razvalina! Vsi maturanti so isti! Samo jamrajo, koliko se morajo naučit! Saj malo jo razumem, mislim matura ni hec. Težavno je to, da če j hočeš pomagat, je vsa jezna...No, vsaj naša. Za vašo, če jo sploh imate, ne vem.

    Zadnjič, si je od njene prijateljice Pie, sposodila uhane. Ker so tako dragoceni jih je morala tako pazit, da nebi slučajno kaka pikica praha prišla na njih. Za to nima časa, to si verjetno mislite. Meni jih je dala, seveda, sama pa se zavlekla v sobo. Mami sem potožil, pa vedno ena in ista lajna; Daj no, David, maturo ima! Me prav zanima kako bi pa ti preživljal dneve če bi jo imel! In sem pristal kot dežurni nadomestni učitelj. Pazil sem na tiste kamne, ki jih dekleta dajo na ušesa. Seveda jih nebom ves čas gledal. Odložil sem jih na mizo, na krpico, nebi me čudilo če bi jih še poškropil z vodo miru, tako pravimo vodi Soče. Ko sem bil majhen sva se z mlajšo sestro igrala da če se poškropiš z to vodo, imaš lep dan, dobre volje si, pa mir imaš. Zalog je že zmanjkalo. Z to vodo sem se preveč polival na dan testov.

    Torej, položil sem jih na mizo in odšel ven, da si malo zluftam možgane zaradi učenja fizike. Spregledal sem dejstvo da je moja miza kot nabit hladilnik. Gor leži karkoli hočeš, jaz pa sem tja, med vso to kramo, dal uhane. Ne obsojajte me.

Prišel sem nazaj, jih pogledal če so v redu. Ne niso. Ker jih ni. Malo bolj sem pogledal. Ni jih. Malo (zelo) me je zgrabila panika. Brskal sem po mizi, uhanov pa ni bilo. Čisto, tako, mimogrede sem Juliji povedal da jih ne najdem. Njo je še bolj popadla panika. Začela je vreščati name, da nisem odgovoren, da ne znam skrbeti za svoje stvari. Mame ni bilo zraven, na sprehod je šla, še dobro, če nebi fasal še hišni pripor. Seveda je Julija pričakovala da jih bom JAZ našel, pa sem ji lepo povedal, da je v bistvu ona odgovorna za to in jaz nimam nič pri tem. Kaj pa sem mislil, z maturantko se ne morem prepirat in seveda sem bil obsojen, da najdem uhane.

    Kje naj človek najde majhne uhančke na mizi, ki sploh ni več miza, ampak stojnica s kramo. Aja, potem pa ni čudno, Nekdo je kupil uhane...Zvezki, svinčniki, perlice, globus, telefoni, polnilci, voščenke, karte za enko, knjige in radio, pa še bi lahko našteval! Vse se je zgentlo in pomešalo v eno veliko čežano!

    Po možnosti se spodtakneš še ob kakšno cunjo na tleh. Tako je pri meni, veste. Cunje mi ležijo povsod. To je moj red, v katerem se lahko samo jaz znajdem. Cunje so stlačene v kot in tam je vse kar potrebujem za cel teden. Potem pa se mama vsake toliko časa za glavo prime, pa zažene akcijo, da mi zglanca sobo da se sveti. Seveda brez da bi mi povedala. Zjutraj, nič sluteč, grem v kot po trenirko, pa nikjer nič! Iščem kot Kitajska turiste. Šele potem se spomnim, da so mogoče v omari. Ker, kdo pa jo še uporablja? Ti? Aja. Jaz je ne...

Za nameček pa še smrdi po scanju od mojega hrčka. Mali ščije vse povprek, kamor mu paše. Po dnevi seveda spi, da ne moreš nič z njim, po noči, pa ima fešto. Na kolesu laufa, kot da bi se boril za življenje ali smrt, da tako škriplje, da mi bodo počasi še ušesa skrvavela. Eno noč, ko sem imel že tako ali tako slab dan, sem mu snel kolo s kletke, očitno mi je zameril. Zjutraj me je šavsnil.

    Pa seveda se ti pod nogami mota še maček! Kar naprej vohlja za hrčkom. Enkrat se je z krempeljci zataknil v rešetke. Cuknil je in kletko je vrglo s police. Hrček je bil v redu, pa maček tudi. Mama in jaz pa ne. Soba je bila v še hujšem razsulu, kot je običajno! Maček je malo razvajen. Na bušiju se mi vidi, o, ja, samo povem.

    Mlajša sestrica ga mrcvari in čohlja kot nora, ko pa je treba počistit njegove drekce, ki so včasih Dreki, pa mama vse naredi.

    Torej, uhanov ni bilo nikjer. Iskal sem doli, iskal sem gori. Levo, desno, nič. Potem pa je prišla mama. Vstopila je v Julijino sobo pa rekla Upam da te ni skrbelo, jaz sem vzela uhane. Na varnem so. Jaz sem mislil da bom znorel! Crkujem od iskanja, ko jih je imela ves čas ona! Lepo vas prosim! A mi kdo pomaga? Živim z tremi ženskami, rabim odmor, lepo prosim. Ena je bila še pred kratkim v plenicah, zdaj pa raste kot da bi jo uročili. 

    Moja petletna sestra Polonca. No, tako jo kličemo. Drugače je Polona. Samo afne gunca zadnje čase. Že tako mi najedajo učitelji, mi še ona teži. Razbije vazo, pred mamo naredi tiste srčkane očke, pa je vse v redu. Na MOJEM telefonu si nalaga tiste igrice Talking Tom pa Talking Angela. Ko pride iz vrtca, takoj na telefon. Najvažneje je kako bo Angelo naličila, sfrizirala, umila Toma, ga peljala scat. To jo zanima, ja. Ubogi naš Čuri Muri, me prav zanima kdaj bo Polona še njega začela ublačit v oblekce, pa ga pejlat scat. Kdaj bo že odrasla. Res ne vem, kako lahko sploh še živim tu. 

    Ja. Zdaj sem se pa odločil. Šel bom k očetu. Stran od žensk, samo stran od njih.