Čez Poletne Gozdove

2. Poglavje

    Končno. Dan ki sem ga čakal 38 tednov. Od prvega dne ko nam je učiteljica dala nalogo, sem čakal konec. Da lahko uživam v stvareh ki jih imam rad. To so seveda lenarjenje z vrečko čipsa na kavču pred televizorjem. Sanjske počitnice. Dobesedno. Sanjske so, ker v resničnosti se ne bodo zgodile. Seveda da me bo mama gnjavila kot živino na izlete. Verjetno bomo v poletju obiskali vse vrhe na Karavankah. Po možnosti še Kamniško-Savinjske. Res ne razumem kaj ljudje delajo iz počitnic. Še samo ime ti pove, kaj so počitnice! Počitek, seveda! Ne v naši hiši...

    Torej, včeraj smo imeli valeto. Bilo je kar fino. Plesal sem z Hano. Lepo dekle. Vendar sva samo prijatelja. Res je prijazna. Spričevalo imam lepo. Za gimnazijo bo. Priznanj pa bolj malo. Na tekmovanja sem tako ali tako hodil samo od tretjega razreda do petega. Potem mi ni več dišalo. Bralna značka...Hja, od sedmega nisem več bral...Ampak sem čisto zadovoljen.

    Po valeti je bila seveda žurka do dveh zjutraj. Brez skrbi, nisem kadil. Niti alkoholnih pijač nisem, samo gazirane. Čeprav so se zaradi tega iz mene delali norca. Samo Hana in Julijan, moj najbolši prijatelj že od prvega razreda, se niso. Tako da sem se bolj z njima družil. Ker pa so se ostali tako napili, pa so zjutraj seveda vse pozabili.

    Spal sem samo nekaj ur, sploh ker sem potem moral ob petih vstat. Z mojo generacijo smo pripravili presenečenje, kot vsaka generacija pred nami. Saj je vse super, ampak lahko bi malo dlje spali...Naša bo čisto posebna...Namreč, nekatere učitelje smo peljali na skok s letala! Dva učitelja smo izbrali. Našega razrednika in učiteljico kemije. Dolgo smo planirali to in res smo upali da bo šlo vse po planu. Oziroma, vse po maslu, bi rekel pri zajtrku, če razumete.

    Zgodaj zjutraj, smo prišli na šolo, kjer smo pred vhodnimi vrati postavili plakat Naj živi generacija 2020! Kar dobro, ne? Potem smo se vsi nagnetli na klopce pri kolesarnici zraven šole in čakali.

    Prva je prišla Tatjana Kovač, naša učiteljica Kemije,takoj ko je izstopila iz svojega rdečega Cliota, se je nasmehnila, nam pomahala. Videla je plakat. Potem smo se malo objeli, malo poljubčkali. Ni se ji sanjalo da bo skočila s padalom. Prihajali so še drugi učitelji. Na koncu tudi ravnatelj in naš razrednik.

    Jure, naš sošolec potem ni mogel več zdržati in povedal učiteljema. Bila sta šokirana. Naš razrednik se je krohotal, učiteljica branila. Nista hotela iti. Lepo smo jim povedali, da nimata možnosti, ker je vse rezervirano. Prebledela sta.

    Vsaj pri učitelju sem mislil da ima kaj več korajže, pa nič. Saj ni nič takšnega, a ne? Samo skočili bodo z višine 1500 m. Jaz bi si upal. Ampak samo če bi me kakšna punca gledala, seveda. Tako bi se splačalo, drugače pa ne.

    Ko sta končno popustila, smo jim povedali da nas avtobus odpelje čez pet minut. Učitelja sta še zrihtala nadomestnike. Skočila bosta v dolini. Učiteljica je kar naprej zastavljala vprašanja, kot so; je varno? Kaj če se zgodi nesreča? So padala varna? Je oprema v redu? Ženska, umiri se, saj nismo v 1987! Mirili smo ju kolikor smo mogli. Avtobus je pripeljal.

    Ko smo se vkrcavali je je Jureta, sošolca ki je večinoma stvari zrihtal, razrednik potrepljal po rami, kot oče, ki reče; Ponosen sem nate, sine. Ali pa; Vse je v redu, fant moj. Vendar razrednik pa je rekel; Nisem vedel da si tako odgovoren, drži se tega. In se mu nasmehnil, da je Jure zardel kot paradižnik.

    Peljali smo se dobro uro, ko smo prispeli v dolino. Izstopili smo iz avtobusa in si ogledali okolico. Bilo je toplo poletno jutro, ptički so peli in sončni žarki so sijali na nas. Ja, ja, lahko popravimo na; Bilo je soparno vroče poletno jutro, da je vsem dol teklo! Ptiči so se kar naprej drli, da me že ušesa bolijo, o žarkih pa smo že z debatirali. Ampak pustimo to. Najprej smo pomalicali; tudi to je priskrbel Jure.