Jade De'Groove: Rojena v Azkabanu

vrbin udarec.

Budilka ob desetih ji ni koristila, popoldanski spanec pa še manj, ko ni mogla zaspati. Ni vedela, če bi kdo sploh lahko.

Zaslišala je nerganje Lily in Marlene in se opravičila, češ da jo je narobe nastavila in da bi morala zvoniti zjutraj. Pa saj jo je res narobe nastavila, toda z namenom, da se zbudi eno uro prej, da lahko njeni cimri mirno zaspita nazaj po bujenju in lahko ona neopazno smukne ven.

Počakala je še in stiskala Albusa, ki se je zvil pri njej in zazdelo se ji je, da je slišala nekoga, kako je zaprl ali odprl vrata dnevne sobe in si dejala, da ima nekdo morda nočne sprehode po gradu. Na misel ji je šinila tudi ideja, da je bil to volkodlak, toda o tem ni hotela razmišljati, že tako jo je treslo.

Previdno je vstala in se preoblekla, ter v torbo stlačila vse potrebno. Nekaj napojev, dovolilnico za izhod, beležko z zapiski in amulet za srečo. Torbo si je oprtala na ramo in palico zataknila za pas. Lase si je spela in dvakrat globoko vdihnila, preden se je odpravila ven iz sobe ter dol po stopnišču do zadnje strani portreta debele gospe.

"To je to," si je zašepetala, ko je zapustila varno zavetje Gryfondomske dnevne sobe in si zaželela, da morda vsemu navkljub le sanja o vsem skupaj in bo vse kmalu mimo, toda sekunde so minevale kot minute in minute kot ure.

Po gradu je vladala tišina in slišala je samo svoje korake, kako so preplašeno stopicljali po stari zgradbi. Želela si je prijatelja ob svoji rami, da bi ji kril hrbet, ali pa jo samo zabaval, toda nikogar ni bilo. Ne Lily, ne Jamesa, ne Siriusa in ne Remusa. Vse je hotela ob sebi, da bi se lahko počutila resnično močno in kar se da neustrašno.

Pogoltnila je slino, ko je hodnikov počasi zmanjkovalo in se je izhodnim vratom neustavljivo bližala.

Prigovarjala si je, da bo vse v redu in si poskusila priklicati besede svoje profesorice spreminjanja oblike: "Steci do vrbe mesarice, preden te zazna in pobožaj največjo korenino, nato pa smukni v luknjo pored nje in pot nadaljuj po predoru."

Ponavljala si je te besede v neskončnost in stopila ven. Za hip jo je zamotila lepota nočnega neba in tisočerih zvezd, ki so gledale nanjo. Nebo je bilo jasno in videlo se je vse, kar si imel možnost videti. Jade je bilo lepo in počutila se je malo bolj olajšano, toda le dokler ni zagledala lune, ki je vztrajno vzhajala. Čeprav so tega ni želela, je pohitela do besnečega drevesa, da le ne bi zamudila. Pri tem se vendar ni šlo le zanjo, temveč večinoma za volkodlaka.

Toda bolj ko se je približevala, bolj so se razjasnjevali obrisi v temi in Jade je pred drevesom opazila postavo in prav filmsko se je od presenečenja spotaknila, senca pa je pogledala proti njej. Z obrazom napol v travi se je dvignila, se pokrila s kapuco ter se s cmokom v grlu odpravila naprej po svoji poti.

Vse bolj ji je postalo jasno, da oseba tam nekje ne more biti kaj veliko starejša od nje, vsaj po višini in postavi sodeč ne. Vendar pa je tisti na drugi strani očitno imel bolj razvit nočni vid in slišala je tih glas: "Jade?"

Zabolelo jo je globoko v srcu, ko je glas prepoznala. Stekla je bližje in naenkrat je imelo vse smisel. Centaver, utrujenost, nenavadnk izginjanje in brazgotine.

"Remus!"

"Pojdi stran! Zakaj si mi sledila, si zmešana?" je živčno vprašal Remus in pogledoval proti vrbi, ki je že hotela začeti lomastiti.

"Nisem ti sledila!" je ugovarjala Jade i  hotela razložiti situacijo, ko jo je prekinil: "Kaj si potem prišla delat sem? Sadit rože ali kaj? Pojdi že nazaj noter, da te kdo ne zas-"

"Remus pazi!" se je zadrla, ko je opazila ogromno vejo, ki je on ni in je z visoko silo drvela naravnost proti njima. Vrgla se je naprej na svojega prijatelja in oba sta se prekucnila na travo, pri čemer je ona pristala na njem. Zardela je kot paradižnik, toda pamet se je je še dovoli držala, da je hitro opazila debelo korenino par pedi od prijateljeve glave, še preden se je drevo pripravilo na ponovni udarec. Pobožala jo je in nemudoma se je divja lesena pošast umirila in mlada čarovnica se je prekotalila dol z Remusa in zadihano od vsega šoka legla poleg njega.

"K-kako si vedela? Kako veš, da jo moraš pobožati?" je začudeno vprašal rjavooki deček in dekle se je obrnilo k njemu in ga pogledalo v oči. "Ne, prosim ne reci..."

"Ne morem verjeti," je rekla bolj sama sebi kot pa odgovorila svojemu prijatelju. Ni vedela, ali je dejstvo, da je volkodlak Remus naredilo vse slabše ali bolje. Bolj verjetno prvo, kot pa drugo.

--------

se opravičujem za krajši del, ampak bil bi predolg, če bi vključila vse, kar sem prvotno nameravala.

komentirajte in kritizirajte! :D