Jade De'Groove: Rojena v Azkabanu

srečen konec.

"Remus!" je zakričala in oči na široko odprla z grozo v očeh. V sekundi so jo noge  same pognale po dolgem prehodu, ki je vodil do koče, kjer je bil zaprt njen prijatelj. Bila je njuna četrta polna luna in Jade ni pričakovala nič drugega, kakor da bo vse šlo kot po maslu. Dolg rjav volnen lopič je plapolal za njo kakor konjska griva.

"Prihajam, zdrži!" je zaklicala v odgovor na še več krikov bolečine, ki so odmevali po dolgem predoru. Odbijali so se od zidov in potovali skozi trohel zrak, ravno tako kot so misli potovale po Jadini glavi.

Zdelo se ji je, kakor da teče za svoje življenje. Verjetno je res, toda Jade De'Groove je tekla proti nevarnosti. Vedela je, da jo lahko Remus pokonča z enim zamahom roke, toda njena prioriteta je bila, da pride na cilj, še preden bo transformacije konec in svojemu prijatelju prihrani nekaj bolečine ob preobrazbi.

Njegovi kriki so bili parajoči. Trgali so zrak in kite v Jadinem srcu eno za drugo. Tekla je in tekla in ušiv predor se ji je zdel daljši kot pot na Bradavičarko. Nazadnje, ko je tako tekla je bežala pred Siriusovo sestrično. Zdaj beži k volkodlaku.

Končno je lahko v daljavi razločila bežne obrise težkih vrat, ki so bila na njeno srečo zaprta. Večji problem bi bil, če bi ji Remus ušel ven.

"Rem, drži se, prav?" je zaklicala in se skoraj vrgla na kolena, da je lahko pokukala skozi ključavnico, da bi videla, v kateri fazi transformacije je njen prijatelj.

Zdrznila se je, ko je ugotovila, da skoraj tik pred vrati stoji skoraj celotno preobraženi volkodlak. Bil je veliko večji, kot si ga je predstavljala. Remus ni bil pretirano visok, kar pa ni držalo za njegovo obliko volkodlaka. Jade je obraz odmaknila s špranje na vratih in sedla tako, da je bila s hrbtom naslonjena nanje. Globoko je vdihnila; premisliti je morala, kako se ga bo lotila.

Kaj hitro pa jo je iz misli vrgel glasen tresk in sunek na površino vrat, ki jo je stresek skoraj tako, kot bi jo potres. Zmrazilo jo je in lahko je čutila, kako so se vse njene okončine nenadoma zdrznile. Še enkrat je pogledala skozi luknjo in ugotovila, da se Remus zdaj zaletava v vse mogoče, tudi v vrata. Pohištvo je bilo prevrnjeno in lahko je slišala praskanje krempljev po stenah.

Sklenila je, da bo čakala na pravi trenutek, ko bo Remus obrnjen stran od nje in ga bo lahko zadela z ohromitvenim urokom. Vedela je, da na volkodlaka ne bo vplival več kot kakšno sekundo ali dve, toda bilo ji je znano tudi, da je njen dotik zanj lahko močnejši kot kateri koli urok, ki bi ga lahko izvedla. Bil je celo močnejši od lune, toda ni je v celoti premagal.

Zastal ji je dih, ko je opazila, da je njen prijatelj na drugem koncu sobe, kjer mrcvari fotelj. Vedela je, da je to njena priložnost in ni je smela  zapraviti za nobeno ceno, še posebej pa ne za čisto strahopetnost.

"Alohomora," je tiho zašepetala in oči so se ji razširile, ko se vrata niso odprla. Poskusila je še enkrat, nič.

Nato je vrata začela puliti na silo in skoraj nemogoče bi bilo, da bi se odprla. Nato jo je prešinilo. Remus je na vratih zagotovo uporabil zaščitni urok, ali celo dva. Verjetno ji je želel preprečiti vstop v sobo, toda trmasti Jade je le redko kaj tako prekrižalo pot, da je v celoti obupala.

"Bombarda!" je zašepetala tako glasno, kakor glasno je pač mogoče šepetati in vrata so naenkrat eksplodirala v prah. Nasmehnila se je, ker ji je uspelo, toda nasmešek ji je zamrl iz ust, ko je pred sabo zagledala postavo ogromne zveri, ki je bila višja od nje za kakšna dva metra, strmela pa je naravnost v njene oči. In volkodlakove oči so bile edina stvar, ki so ji dale vedeti, da se pod temi čekani, kremplji in dlakami skriva njen prijatelj.

Potrebovala je trenutek ali dva in še preden se je sploh lahko dobro zavedla, je zver že planila proti njej. Grabila je s tacami proti njej in Jade je lahko čutila cmok, ki se ji je postopoma kuhal v grlu. Oplazila jo je po rami in ji pretrgala volnen jopič, ki ga je nosila in je bil zdaj premazan s krvjo. Toda nenadoma je ujela priložnost in zgrabila Remusa za taco, s katero jo je oplazil. Nemudoma se je skrčil in padel po tleh, kot bi ga zadela s kletvijo križanih. Zvil se je v majhen klobčič, kot so se zvijali majhni kužki v očetovi prodajalni, ko jih je bilo strah. Oddahnila si je, toda ni izpustila tace. Sedla je na tla poleg svojega prijatelja in izmučena samo čakala.

Segla je po njegovem kožuhu in nežno izpustila njegovo taco, medtem ko je on zaspal kot ustreljen.