Trinajsta

3.poglavje (sladke, sladke sanje)

Naslednjih nekaj mesecev

Juditahin trebuh se je počasi večal in otroček je rasel, zdravniki so rekli, da se lepo razvija in bo z njim vse v redu. Vsak dan je pojedla velike obroke, da sta bila oba sita in zares ga je vzljubila. Čeprav je na začetku razmišljala tudi o tej možnosti, se za splav ni odločila in ni bilo videti, da bi odločitev obžalovala. Še vedno ni govorila, pri vsem ostalem pa je bila samostojna. Vsa pozornost, ki sta ji jo starša namenila je bilo tistih nekaj sekund, da sta iz mamine številke v imenu obeh natipkala ne preveč prijazen SMS:

Mami: 'Smrklja nehaj že tečnarit, saj veš, da se nimava ne volje ne časa ubadati s tabo. Menda si že dovolj stara, da obrneš zgornji knof na mikrovalovki. Reina in Frank

Ko je to sestra prebrala, si je z dlanjo pokrila usta in njene oči so se zasolzile. Deklico je v času, ki sta ga preživeli skupaj zares vzljubila. Juditah pa je bolj, kot karkoli drugega presenetilo, da sta starša dejansko poslala sporočilo. Sploh se jima ni niti približno sanjalo, kaj se je dogajalo z njuno hčerko.

Čez nekaj časa so Juditah odpustili iz bolnišnice. Nikomur ni mogla povedati kaj se ji je zgodilo. Preveč jo je bilo sram in res ni želela postati tarča posmeha. Vedela je, da bi bili vsi samo še bolj zagreti za zmerjanje, ker je bila do lani najbolj popularna punca na šoli in ker zdaj ni več imela Jadena, da bi se postavil zanjo. Poletje se je že končalo, ohladitve ter turobno vreme so napovedovali zimo. Juditahine rane so se že zacelile, a so za seboj pustile brazgotine, ki so jo vsakič znova opominjale kako je plehka. Kadar je videla svoj napihnjen trebuh, pa jo je vsaj za delček sekunde prevzel ponos. Pod tanko odejo kože in mišic se je namreč skrivalo življenje, ki ga je ustvarilo njeno telo. Njeno drobno, otroško telo.

S staršema še vedno ni govorila. Niti ni imela namena, če pa smo že pri tem, je bila namera iz obeh strani ujemajoča. Ona bi ju lahko še tolikokrat poklicala, pa se še vseeno ne bi javila. Onadva sta pač uživala na svojem dopustu. Če bi le vedela,...

Ni se več vrnila v šolo in nekako nihče niti ni opazil. Očitno so zdaj našli novo najbolj popularno punco in njenega fanta, da sta lahko postala najbolj 'in parček' na šoli. Nikomur od njih se niti približno sanjalo kaj se je zgodilo z njo ali z Jadenom. Kako pa je lahko bila o tem tako prepričana? Bila je na njegovem pogrebu. Oblečena v črn plašč, ki je skrival njen napihnjen trebuh z ogromnimi podočnjaki, je tiho hlipala čez cel obred. Ni bila verna, jo pa je babica naučila nekaj osnov, kot na primer da se je za pogreb potrebno obleči v črno. Poleg njegovih staršev je bilo tam še nekaj starejših ljudi, nekaj sorodnikov in ona. Nobenih sošolcev, nobenih tako imenovanih prijateljev. Morda pa so v resnici vedeli in si preprosto niso upali verjeti, da je res. Ne glede na to, kako zavzeto so se pretvarjali, da so odrasli, pa niso bili dovolj, da bi se lahko soočili s smrtjo. Konec koncev so bili le, zdaj že osmošolci, ki so trepetali samo pred popravnim izpitom iz fizike. Niso vedeli, da so kriminalke za nekatere resnično življenje. Niso vedeli, da so srečni konci redkost in da se čudeži po večini dogajajo le v filmih. Niso se še spogledal z resničnostjo iz oči v oči. Pa so mislili, da se lahko pretvarjajo, da so odrasli, da vedo kako zgleda življenje.

Prvi dan, ko se je vrnila v stanovanje, je v enem izmed mnogih zrcal ujela svoj odsev. videti je bila kot truplo, neprespana in njena koža je bila prekrita z brazgotinami. Hotela je kričati, odprla je usta, a iz njih ni bilo nobenega glasu. Namesto tega je njena pest poletela proti ogledalu. koščki stekla so poleteli na tla. Razbila je ogledalo nasproti vrat, nato pa še vsa ostala v hiši. Kovinski pribor je pospravila v shrambo in se znebila ali prekrila vse v čemer bi se lahko videla. Že brez tega se je namreč prevečkrat spomnila, tega kar se je zgodilo.

Juditah se še ni zares naspala, od kar je izvedela kaj se je zgodilo z njenim 'fantom'. Vsakič ko je zatisnila veke, se ji je pred očmi prikazala tetovirana moška glava. Včasih je podoživljala dogodek iz njenega rojstnega dne. Včasih pa jo je moški zvezal, polil z bencinom in zakuril rob njenih hlač z Jadenovim vžigalnikom. Nikakor se ni mogla znebiti občutka, da bi bilo vse v redu, če bi le ostala doma. Ni več govorila, ni več jokala in ni več nosila kril. Nikoli ni več niti pomislila na alkohol ali cigarete, tako in tako pa se ni več pokazala iz svoje sobe. Nikoli se ni več nasmehnila. Emiliji je napisala pismo v katerem jo je prosila naj pride na obisk.