Najin Svet

Šola

V šoli sem bila vedno osamljena. Ne vem zakaj ampak vsi so mislili, da sem čudna depresivna najstnica, kar sem zaradi njih tudi postala. Imela sem sicer najboljšo prijateljico Lucijo, ampak je spoznala nekega tipa, z njim zanosila in seveda; tip jo je zapustil. Star je bil 19 let, zato sem že večkrat pomislila na to, da bi ga prijavila, pa Lucija ni želela, saj ji je rekel, da jo bo našel in jo ubil, če komurkoli pove. Seveda so kmalu vsi izvedeli saj je bil njen trebuh iz dneva v dan večji. Tega pritiska ni zmogla, njeni živci so popustili in zdaj leži v psihiatrični bolnišnici, ne da bi se zavedala kdo je ali kaj je namen njenega življenja.
Že dve leti hodim v srednjo šolo in nikoli se mi še ni zgodilo, da bi kdo stopil do mene in me vprašal, če bi sedela z njim pri kosilu. Nikoli! S tem sem se že sprijaznila ampak še vedno se počutim osamljeno. Tudi glede fantov sem obupala, saj vem da nihče ne bi hotel biti z mano, če bi le vedel, kako se ostali obnašajo do mene.

Bila je sreda in kot ponavadi sem se odpravljala na trening. Vsaj tam imam človeka, na katerega se lahko zanesem: mojo trenerko. Njej lahko povem vse, brez da bi se počutila ničvredno. Ko sem si obuvala drsalke, sem opazovala starejše fante, ki so ravno zaključevali s treningom hokeja. Ko sem stopila na led, sem se kot običajno počutila kot prerojena. To je moja strast. Vadila sem piruete in vzvratno drsanje, ko je prišla moja trenerka in s seboj pripeljala deklico, staro približno 12 let. Ime ji je Lili. Trenerka mi je rekla, da sem dovolj pripravljena in da me je prijavila na tekmovanje in mi pripeljala učenko, za treniranje katere bom imela tudi dobro plačo. Seveda sem se strinjala, ker je bila to moja prva služba na področju, ki sem ga imela rada.