Lažno upanje

22 0 0
                                    

Minilo je že celo leto, odkar sem videla tistega fanta, ampak ga še nisem pozabila. Sem pa razmišljala: če sem tu živela že skoraj 17 let ter ga prej in nikoli nisem videla, sej je pojavil in izginil in to se mi strašansko čudno, saj sem celo mesto prečesala podolgem in počez a ga nisem našla. Mogoče pa sploh ne živi tu... Na to sploh nisem pomislila in v tem trenutku sem se počutila tako neumno, da ne morem opisat. Nazadnje sem se tako počutila, ko me je babica silila, da sem za pusta oblečena v banano in so se mi vsi v šoli smejali. Umrla je že pred petimi leti in ravno sem se odpravljala na njen grob ko sem ga zagledala. Tistega fanta, ki je bil v moji glavi celo leto in mi ni dal miru. Takoj sem šla do njega in ga pocukala za rokav. Ni bil on, ampak mu je bil grozljivo podoben. Vem, da ni bil on, saj ima ta zelene oči, on pa je imel modre, ko sem ga prvič srečala. "Je vse v redu? Ti lahko kako pomagam Lin?" "Samo zanima me če poznaš..." Čakaj malo! Od kje on ve, kako mi je ime? To se mi je že enkrat zgodilo. Nek čuden tip se mi je približal in mi rekel: "živjo Alina, greš z mano na hamburger?" Ampak stara sem bila že dovolj, da sem vedela, da nima v mislih nič dobrega, zato sem za porezala z drsalkami in tekla, dokler nisem prišla do doma.

Pomaknila sem se za korak stran od fanta, on pa me je prijel za roko in mi rekel, naj se ne bojim in stekla sem stran od njega dokler so me nesle noge. Po licih so mi tekle solze, ker sem bila že tako blizu zmage, a mi je spolzela iz rok. Če bi vedela, da ljubezen tako boli, se nebi nikoli zapletala v noben odnos ali vzgojila čustev do nekoga, ampak zdaj je prepozno. Nikoli ga ne bom spodila iz moje glave. Še vedno sem tekla a nisem gledala kje sploh sem. Bila sem utrujena, žejna in lačna. Zavrtelo se mi je in onesvestila sem se.

Najin SvetWhere stories live. Discover now