V oblakih

26 0 0
                                    

Danes je bila mama doma. Odločili sva se, da greva na izlet. Samo midve, kot včasih. Odločili sva se, da greva do najinega najljubšega kraja: čudovitega jezera sredi gozda, kjer nikoli ni bilo žive duše. Samo mir, ptičje petje in midve. Pogovarjali sva se o šoli. Zaupala sm ji svoje težave z osamljenostjo, potem pa sem se spomnila. Nanj. Na fanta v katerega sem se zaletela pred dvema tednoma. Fanta, ki ga nisem vprašala kako mu je ime. Zaradi tega sem se sekirala kot še za skoraj nobeno stvar v življenju. Če bi vedela njegovo ime, bi ga vsaj na družbenih omrežjih lahko dodala in se pogovarjala z njim tako pa...je kar je. Enkrat ga bom našla, vem to, pa če bo treba prehodit pol sveta.
Mama me je že nekaj časa poskušala prebuditi iz mojih misli a sem se tega šele zdaj zavedela. "Nekam čudna se mi zdiš. Si vredu? Rabiš zdravnika?" "V redu sem, samo..." Oklevala sem. Nisem vedela ali naj ji povem ali ne. "Zaljubljena si kajne? Že nekaj časa si drugačna. Zasanjana. Kot bi bila v oblakih!" Nisem vedela kaj naj rečem, zato sem bleknila:"Ne, samo všeč mi je", kar še zdaleč ni bilo res, saj sem razmišljala samo še o njem in vedela sem, da sem zatreskana vanj. "Kdo? Ga poznam?" Je vprašala potem pa sem se spomnila, da niti sama ne vem kdo sploh je. Nisem ji odgovorila, a je vedela ,da se o tem nočem več pogovarjati. Šli sva na večerjo in nisem bila več osamljena. Spet sem se počutila kot človek, ni pa trajalo dolgo, saj je mama nocoj delala nočno izmeno in sva morali kmalu domov. To je bil najlepši dan po dolgem, dolgem času...

Najin SvetWhere stories live. Discover now