Metropola

5.

Čeprav se mi je zdelo, da to ni niti v najmanjšem redu, sem ga pogledala. Počasi sem pokimala in se s tem strinjala, da se poročiva na vrat na nos.

"Odlično," se mi je nasmehnil.

Čez nekaj minut sva dobila naročeno. Počasi sem jedla in razmišljala o tem, da se bo kmalu vse spremenilo. Poročila se bom. Ironično pa je bilo to, da sem sama sebi napovedala, da se bom nekoč poročila z njim.

"Greva?" me je vprašal, ko je poravnal račun. Samo pokimala sem in sprejela ponujeno roko. Bilo mi je jasno, da je ne smem zavrniti.

Ravno sva sedla v avtomobil, ko mi je zazvonil telefon. Izvlekla sem ga iz žepa in pogledala na ekran. Robyn.

"Kdo je?" me je vprašal.

"Robyn," sem odvrnila.

"Javi se," je dejal.

Pritisnila sem na zeleno tipko.

"Ja?"

"Mi lahko poveš kaj se dogaja?" sem zaslišala njen glas. Mar ni na poročnem potovanju? In o čem govori?

"Kaj?" sem vprašala.

"No ... Ravnokar sem gledala na eni izmed spletnih straneh ... Kaj, za vraga, si počela z Ianom v zlatarni?" je vprašala.

O bog. Ne. Kako je to prišlo na splet?

"Zamešala si me," sem se poskusila izmazati.

"Ne drzi si tega reči! Nisem zamešala nikogar. TI si BILA z mojim bratom v zlatarni! Kaj sta počela?" je ostro vprašala. Počutila sem se kot da sem se znašla na policiji in da me preverjajo z detektorjem laži.

"No ... Nič posebnega," sem se poskusila ponovno izvleči. "Samo sva se srečala in ... To je v bistvu to."

Nenadoma mi je Ian povlekel telefon iz ušes in priključil zvočnik. Robyn se je skoraj drla, da naj ji povem resnico.

"Robyn, jaz sem," je pomirjeno dejal Ian.

"Ian?" je siknila.

"Hej, sestrica," je nasmejano dejal. Pogledal je proti meni. Izdal bo. Vedela sem, da ne bo zadržal novice za naju. "Oprosti, ker te nisem obvestil. Veš ... Z Annabell sva si ogledovala prstane. Jaz sem jo zvlekel tam."

"Prstane? Zakaj?" sem slišala Robyn na drugi strani.

"No, saj veš ... Poročne prstane," je odvrnil.

"Poročne?!" je zavreščala.

"Ja. Pozabil sem ti omeniti eno majhno podrobnost. Prosil te bom, da se vrneš iz potovanja, ker se bova z Annabell poročila," je dejal. Smrtna tišina.

"Prosim?" sem slišala njen glas. Zvenela je popolnoma pretreseno. Saj sem tudi sama bila pretresena, če sem bila iskrena sama s seboj.

"Poročila se bova," je lahkotno dejal Ian.

"Ne, to ne more biti res. Zafrkavata me, kajne?" je vprašala. Pogledala sem proti Ianu, ki se je samo smehljal. Seveda. Njemu je bilo vse skupaj smešno! Meni pa ni bilo niti najmanj smešno in po pravici povedano ... Zdelo se mi je, da naju bo umorila na poročni dan. Nenazadnje nihče ni pričakoval najine poroke.

"Popolnoma resno mislim, sestrica," je dejal Ian. "Mislim ... Saj si je Annabell to želela, kajne? In željo ji bom uresničil."

Ubila. Ga. Bom. Resno.

"Ja, ampak ... Kar tako?"

"Pravzaprav ni kar tako," ji je pojasnil. "Ampak o tem bova kdaj drugič. Se slišimo, Robyn." Hotela je že nekaj reči, ko je hladnokrvno prekinil zvezo in mi potisnil telefon v roke. Zdelo se mi je, da ga vse skupaj zabava.