JULIJA

NEDELJA,1. NOVEMBER

Življenje je teklo naprej,še vedno sem živela in prišel je dan spomina na mrtve. Z Jakcem sva se odpravila na pokopališče. Po poti sva se veliko pogovarjala.

》Je popokališče podobno kot svetilnik? Lučke pustimo tam,da bi se človeki lahko vrnili z dolgega potovanja?《 je bil radoveden Jakec.
》Prvič ... ne reče se popokališče, ampak pokopališče. In to niso lučke,ampak sveče. Pa še,ne reče se človeki,ampak ljudje. Ni,ni ravno podobno svetilniku. Ljudem prižigamo sveče v spomin,zato se tudi današnji dan imenuje dan spomina na mrtve,《 sem mu hitela razlagati.

Pogovarjala sva se,dokler nisva prišla na cilj. Prižgala sva sveči. Nisem si mogla kaj,da ne bi potočila solze. Kar naenkrat se je poleg naju ustavil moški. Bil je isti moški s pogreba,ki se mi je zdel znan. Zanimalo me je,kdo je.

》Oprostite,《 sem ga ogovorila. 》Videla sem vas že na pogrebu ... in zdite se mi nekam znani,vendar vas ne poznam.《
》Enkrat sva se že videla,ko si bila stara šest let. Sem Boris Kovač,brat vajine mame. Torej vajin stric.《
》Mama je imela brata?!《 sem se začudeno odzvala. 》Kako to,da te nismo nikoli obiskali?《
》Dolga zgodba,ampak na kratko ... Pred leti smo se hudo sprli in se nismo niti slišali niti videli do dne, ko se je zgodila nesreča. Vajina mama me je tik po nesreči,ko je bila še pri zavesti in ko je čutila,da se ji življenje izteka,prosila,da prevzamem skrbništvo in vaju vzamem pod streho. Odločil sem se storiti to,vendar me je ovirala vajina teta Mateja,ki je hotela skrbništvo zase,saj je zatrjevala,da me ne poznata in da nikakor ne bi živela z mano. Nisem obupal in uspelo mi je. (Pokazal je dokument o dodelitvi skrbništva njemu.) Prišel sem,saj sem vedel,da bosta tukaj. Ko bosta pripravljena,se lahko odpravimo.《
Čakaj,čakaj! Mislim,da razumem. 》Drugič boš razložil,kaj se je pravzaprav zgodilo pred leti. Zanima pa me,kje živiš in ali imaš družino.《
Imam pridno ženo ter dva ljubka otroka približno vajinih let. Vem, da bi se razumeli,samo dajta mi priložnost. Prav?

Sprejela sem ponudbo in ni mi žal. Po selitvi se mi je življenje obrnilo na bolje. Postala sem del čudovite družine,ki mi je pokazala,da je življenje še vedno lahko lepo. Pozabila sem na bolečino,čeprav še vedno pogrešam starša. Sedaj z Jakcem živiva normalno,srečno življenje,seveda po zaslugi strica in njegove družine.

Zapomnite si-vedno se lahko s pomočjo pravih ljudi poberemo in na novo zaživimo.

Tako ... konec zgodbe. Lepo bi vas prosila,da jo pokomentirate. Sprejemam pohvale in kritike, samo da vem pri čem sem.
Hvala :)