Vzporedne Dimenzije

10. Poglavje

Danes mi je Izzy predstavila svojo novo sostanovalko, Katherine. Katherinina uniforma je bila črna kot noč, s krvavo rdečo bluzo in obrobo na krilu. Uniforma ji je bila ravno prav, podala se je k njenim črnim očem in identičnim lasem.

Pravo nasprotje Anne, moje sostanovalke. Njena modra uniforma je bila v celoti modra, in je pristajala njeni temejši polti in svetlim lasem. Imela je prav tako svetle oči.

Odločila sem se za sprehod po šoli. Bila je ogromna, v pritličju je bila dvorana, namenjena sestankom in raznim prireditvam. Tri nadstropja so zasedale učilnice, nato pa na vrhu, četrto nadstropje je bilo namenjeno izključno in samo fantom. Imeli so skupinsko sobo, namenjeno pogovorom, največkrat pa so tam igrali igre in planirali vdor k dekletom. Mi smo imele peto nadstropje, tam so bile ponavadi samo dekleta (saj sem povedala, včasih fantje pridejo težit)
Prav tako smo imele skupinsko sobo, samo da je bil notri en TV, nekaj miz za delanje domačih nalog in nekaj učbenikov.

Na vratih vsake spalnice je bil znak posamezne osebe. Če si vampir, potem je znak krvav, v kapljo oblikovan rubin. Volkodlaki imajo samo srebrno kroglo, ki predstavlja polno luno. Vile predstavlja čarobni prah, čarovnike pa bela strela. Na mojih vratih je lok s raztrešenimi puščicami. In tu se začne moja projektna naloga. Resno, že na začetku leta? Pisati moram o tem, kdo je John Coldston, o našem znaku in o Coldstonu. Za zdaj je moja projektna naloga v bolj slabem stanju. Imam 90 besed, potrebujem pa jih tri tisoč

Jonah Coldstone je prvi čkovek, ki ubil bitje teme in s tem postal lovec. Zase je ustvaril zdravilni napitek, ki mu je pomagal pri boju, a pile so ga tudi žrtve boja. Težava je bila v tem, da kdor ga je pil, je dobil veliko takrat še nepoznanih moči. Ker so takrat pobijali vse, ki so imeli kaj veze s čarovnijo, je veliko lovcev kmalu pomrlo. Ljudje so od takrat naprej lovili demone, pobezljane volkodlake in lačne vampirje. Mesto je torej poimenovano po prvem lovcu in zdajšnjemu junaku, Jonahu Coldstonu.

Še dva tisoč devetsto deset besed... O zgodovini.

Torej kje najdemo podatke? V knjižnici. V knjižnico grem. Jeej... *not*

***
V knjižnici sem bila morda slabo uro. Jaz in knjige nismo ravno prijateljice. Ne prenesem miru in tišine v knjižnici, niti vonja po knjigah ali naših ogabnih knjižničark. Kar strese me ob misli na njih!

S težavo sem pet knjig iz pritličja prenesla v peto nadstropje - in zgoraj sem se spomnila da je nekje na v šoli dvigalo. Zagodrnjala sem.

Tako ali tako je dvigalo na drugem koncu šole

Je nekdo spregovoril. Meni? Obrnila sem se. Nikogar ni bilo.

Pomiri se, bučka. Jaz sem, Elizabeth.

Zaščitila sem svoje misli pred glasom z miselno pregrado. To me je naučila Izzy. Naj glas reče karkoli, to ni moja mala Izzy.
Ta glas je bil močnejši, in Izzy sebe nikoli ni klicala Elizabeth. Pravi da zato, ker ji je ime dala mama, ki jo je sovražila. Nikoli ni povedala zakaj. In kdo me kliče bučka? Nekaj mi je dalo vedeti, da to ni Izzy in da Izzy tega ne bi rekla. Kje je njen pravi glas, že nekaj časa ga nisem slišala. Odstranila sem pregrado in se vsedla na posteljo. Odločila sem se za nekaj, kar nisem storila še nikoli.
Neznanemu govorcu bom vdrla v glavo.

***
Lebdim v praznini. V... Tunelu? Ne, v vodi. Mi je prišepnil notranji glas. Premaknila sem se. Glasek se je motil. Bila sem v nekakšni plazmi - v gosti rumemi tekočini. Zaplavala sem naprej. Premaknila sem se za slab meter in nato ta deset centimetrov nazaj. Naprej, malo nazaj. Naprej, malo nazaj. Nato sem prišla do steklene sobe. Bila je temna. Sprehodila sem se po prazni, ovalni sobi. Naenkrat se je vse razsvetlilo. Bila sem v očesu! Pozornost sem usmerila na to, kar je oseba videla. Bil je naš učitelj, Max Hoghton. Poleg njega je stal nekdo, ki mu je bil dosti podoben. Tisti Nik, z mlajšo sestrico. Samo tega nisem videla, v kom sem. Max je prvi, ki se je priklonil in spregovoril: "Moja kraljica, pripeljali smo jo. Elizabeth Taylor."
'Moja kraljica', kdorkoli že, je rekla: "V redu. Nam še kdo manjka?"
Max je že hotel odgovoriti, ko ga je Nik prehitel: "Moja kraljica, mešanke ni." Glavo je povešal, očitno je vedel, da bo za to kaznovan. "Ni... Ni mi še uspelo. Včeraj sem jo videl v knjižnici, potem pa je šla v dekliško nadstropje, " je zajecljal.
"Upam, da se zavedaš, da boš kaznovan za zaostanek, če želiš živeti, jo pripelji še danes!"

To sem še slišala, nato pa me je nekaj vrglo ven.

***

Moram poiskati Izzy... Moram moram moram... Ampak sem preutrujena... Drsim v spanec... Kako lahko to storim njej... moji mali Izzy... Njeno ime je bilo kot pljusk hladne vode v obraz. Vstala sem, a me je nekdo močno klofnil. Udarila sem se v glavo in padla v nezavest.

***

Zaspala sem! Ne morem verjeti!
Nato sem začutila bolečino v licu. Pogledala sem v ogledalu in videla rdeč odzis roke. A Izzy je glavna.
Povedati moram Katherine! Potrkala sem na njena vrata in Katherine me je spustila notri. Nato je zaklenila vrata. Začela je: "Vedela sem, da boš storila to. Da boš vdrla v mojo glavo. Vse sem ti olajšala s tem, da sem dvignila miselne pregrade. Močne, za spremembo od tvojih. Vedela sem, da te bo izčrpalo, zato sem ti pomagala. Hotela sem, da slišiš, da imamo tvojo prijateljico. Naj ti nekaj povem," ustavila se je, da je zajela sapo "ljubezen je šibka. Ljubezen, prijateljstvo, sreča. Vse to te dela šibko. Ljubezen ti je naredila to" nagnila se je bližje in podrezala na rdeč odtis na licu. Spet me je presekala bolečina, ko mi je s svojim ostrim nohtom naredila svežo rano. Prst je dala v usta, jaz pa sem hitro zasopla in nagonsko postavila roko na lice. Čutila sem toplo tekočino, ki mi je tekla med prsti. Sklonila se je k meni, čisto blizu mojega ušesa in zašepetala: "Ljubezen do prijateljice." Vsedla se je in zmagoslavno dejala: "Jaz sem mačka, ti si miš. Hopla, ujela sem te." Zmagoslavno se je zarežala in njena naslednja dejanja sem razumela kot, da si želi  povzročati čim večjo bolečino. Polizala je moje krvavo lice in me ugriznila v vrat. Zaradi bolečine ugriza me je zagrnila tema.