Vzporedne Dimenzije

19. Poglavje

Drevo, drevo, drevo... Nikjer ni ničesar!

V daljavi sem videla vijolično liso. Vetjetno bi mi temu rekli polje, vsaj od daleč je izgledalo tako. Polje visoke vijolične ostre trave.

To mi ne pomaga! Morda pa le...

V tridesetih sekundah sem v glavi izoblikovala načrt. Če dovolj hitro tečem, če je polje ni predaleč, če je pošast počasna in če je trava dovolj visoka, potem  mogoče lahko pridemo do njega, preden me poje pošast. Ta načrt ni najboljši, tako kot ni zanesljiv. Vse temelji na intuiciji... In slednja ni prav prilagodljiva. Začela sem teči.

***

Po petih minutah sem še vedno na polno tekla, a sem v mečih začutila znano zbadanje, kar naenkrat pa nisem mogla več. Vsa zadihana sem obstala in se oprla na kolena. Za sabo sem zaslišala korake verjetno Jake, Tyler in Lindsay. Ozrla sem se in zagledala vse tri, ki so prav tako utrujeni prihajali proti meni. Pošast je izginila. Ni je bilo več!

"Lindsay," sem dahnila, ko sem prišla do sape. "Lindsay, kako pridemo nazaj?"

"Preprosto." Krasno. Vedno, kadar to reče, se izkaže, da moram narediti nekaj nasprotnega. "Naredi isto kot si naredila prej, samo obratno."

"Sem mislila, da si rekla, da je preprosto," sem bleknila.

"Ali ni?" Je vrnila.

"Amm... Ne?! Najprej naj, po tvojih besedah vlijem magijo v škorenj, nato naj si zamislim kam si želim, nato pa se potopim v magijo?"

"Too hard?" Je vprašala v njenem maternem jeziku.

Odkimala sem in začela.

***

Po nekaj minutah smo bili še vedno pred poljem. Zakaj ni delovalo? Svoje vprašanje sem tudi jasno izrazila.

"Zakaj smo še vedno tu?" Je namesto mene vprašal Tyler.

Minuto nazaj sem hotela vprašati isto, a ko je to izustil Tyler, se mi je posvetilo.

"Na tem svetu ni magije. Ne morem nas prenesti na Zemljo," sem pojasnila. Usedla sem se in prekrižala noge. Na modri trenirki sem imela suhe blatne madeže, ki bodo po vsej verjetnosti ostali na njej. Razmišljala sem; če bi magijo črpala iz vira, ki je na voljo, bi lahko prišli nazaj. Kaj imam s seboj? Začela sem naštevati stvari; imam torbico, plastenko s prečiščeno vodo, ključe od naše hiše - če je v Coldstonu vse čarobno, bi ključi morda vsebovali iskrico magije... Zaprla sem oči in pomislila na magijo. In odprlo se mi je nekaj novega. Videla sem vse skoraj normalno, samo da je vse žarelo. Več kot je bilo v predmetu magije, bolj se je svetilo. Obrnila sem se okoli. Celo v tem pustem svetu je bila magija... A bila je napačna, čutila sem jo kot umazano, nekako zaznamovano. Namesto prave svetlobe je oddajala čudno oranžno svetlikanje. Iz kotička mojega zornega kota je prihajala močna bela svetloba. Zdela se mi je prave okrogle oblike. Ponovila sem postopek. Želim si iti tja, od koder sem prišla. Slišala sem pok stekla, videla sem belo svetlobo, in spet sem se spustila v labirint.

***

Ko sem ležala na tleh in razmišljala, kaj vse se je zgodilo v zadnjem mesecu, sem zaslišala znano smejanje. Katherine? Beden dokaz, da smo na pravem svetu. Skobacala sem se na noge in smuknila za ovinek. Vsi so ležali, zato ne bo noben posumil, da sem odšla.

Saj bom kmalu prišla nazaj, kajne?
--------------------
Tole poglavje se mi zdi res slabo,vse je zmedeno in verjetno noben ne razume, zakaj se gre. In zelo je kratko. Ampak, kakor koli, upam da vam je vsaj približno všeč in ne pozabite na VOTE and COMMENT.

Lov' ya