Vzporedne Dimenzije

15. Poglavje

V gozdu je bilo vse mirno. Nič se ni premikalo ali šuštelo. Nobena sapica ni pihljala skozi, noben ptiček ni prepeval na vejah. In ponovno se je pojavila tista megla, zaradi katere nisem nič videla.

Hodila sem počasi in si skozi meglo ogledovala gozd. Zapomnila sem si vsako zarezo, ki sem jo naredila v drevo, vsako vejico, ki sem jo spustila na tla. Bila sem skoraj malo razočarana nad tem labirintom. Edina ovira je megla po nekaterih predelih labirinta.

In nemogoč šepet po gozdu. Vse skupaj je bilo že strašljivo. Globje v gozdu je bil šepet močnejši in bolj glasen. Pa kdo se tu pogovaja? Neke pošasti - buuuuu.

Prisilno sem se zasmejala. Spomnila sem se žuželk iz labirinta. In skrivnostnega vetra. Potem pa še, da je to isti, samo večji labirint. Z istimi zlobnimi stvori v njem. Naenkrat se mi je zazdelo da imam dovolj lesa za ogenj. In smeh me je minil.

Po prstih sem tiho odstopicljala  do tabora. Najbrž mislite, da sem stopila na vejico in je počila, kot v kakšnem akcijskem filmu. Ne. Nerodna, kot sem, sem vso dračje sputila, da je glasno pristalo na tleh. Pustila sem ga in jo ucvrla do tabora.

***

Lindsay je že pripravila ogenj, dračje je nabrala kar ob robu gozda. Budalo jaz. Kar tavala sem nekam v globino gozda. Seveda sem tam v nevarnosti.

"Ta labirint mi ni všeč. Nič se ne dogaja. To mi je sumljivo," sem tako mimogrede rekla. Ogenj je že gorel, tako sem se pomirila in čisto pozabila na šepet.

Tyler je kmalu prišel nazaj. Prinesel je dva zajca, med zobmi pa mu je visel lisičji mladič.

"Bo v redu?" Je vprašal. Pokimala sem, ko je nadaljeval: "In malo globje v gozdu je jezero. Sicer bolj majhno, a voda je kristalno čista, mislim, da je tudi pitna. In našel sem skupinico ljudi in ji sledil,"  je nadaljeval.

"Prav. Kasneje bomo morda potrebovali vodo, njih pa bomo pustili pri miru. Ampak absolutno bo nekdo stražil. Če pridejo preblizu, nas utegnijo videti. Prav?"

Tyler je prikimal. Lindsay je prikimala. Jaz pa sem odšla spat.

***

Naslednji dan smo se zbudili že ob zori in se odpravili na pot. No, saj ne, da imamo izbiro. Ali umremo v boju, ali pa tako, da tu poležavamo in se pritožujemo nad usodo. Jaz sem si izbrala preživetje.

V čisti tišini smo se odpravili po labirintu. Sonce je pripekalo, nam pa je počasi zmanjkovalo vode. To je mučenje z veliko začetnico. Kljub temu, da po labirintu izgubljaš pamet in počasi noriš, ni prijeten občutek, če ne veš, ali boš do konca prišel živ. No, mrtvi nikamor ne bomo prišli.

Rada se pritožujem. Zato sem prosti čas pač porabila za to.

V mislih sem se pritoževala čez vročino, češ kako mi je vroče. Potem sem prešla na to, kako sem žejna. Potem sem začela o megli, ki je ni, ko bi morala biti, takoj zatem pa nad labirintom. Oh, in da ne pozabimo na to, da lahko kadarkoli umrem.

Pred nami se je naslikala Katherine.

"Kaj bi rada?" Sem jo na videz mirno vprašala.

"Oh, samo želela sem ti povedati, da ne išči Elizabeth. Pobegnila je. Najbrž je mrtva. Tako kot boš ti čez mesec dni," je poveala in izginila.

Elizabeth je mrtva. Jaz pa bom tu še cel mesec?

______________________
Je Elizabeth med pobegom res umrla? Jo bodo našli? Kako bodo potem rešili Yuki? Kaj se bo spremenilo po mesecih tičanja v labirintu? Bo Rose sploh preživela?
______________________
Hey vsi! Vem da je to poglavje res res bedno in kratko, ampak nimam ideje. Res prosim za navdih.
Vote, comment