2. poglavje

238 24 3
                                    

Ponedeljek. Fak, ne že spet. Sovražim ponedeljke. Vedno premišljujem, zakaj sploh obstajajo ponedeljki? Zakajj?!

Ampak imam srečo, ker v ponedeljkih šolo končam že ob 12 uri. Takoj se odpravim domov. Ah, zakaj sploh hitim? Aljaž je še v šoli, naloge nimam, zato bo mi dolgčas.

Ko pridem domov, zaslišim trkanje na zidu moje sobe. Trije trki. To pomeni ali lahko pridem k tebi? Takoj sem mu odgovorila nazaj z enim trkom, torej sem potrdila.

Čakaj malo, Aljaž je že doma?

Že ko se uležem na posteljo, vidim Aljaža pri vratih. "Hola!" ga pozdravim. "Oj, kako si?," me vpraša. Odgovorim mu da sem v redu, kot vedno haha.

Nekaj časa se pogovarjava, nato pa ga vprašam: "Ali si bil danes sploh v šoli? Danes pa si bil zgodnji!" "Danes sem šel prej iz pouka, ker sem se delal, da mi je bilo slabo. Mama za to ne ve. Opravičilo pa bom itak ponaredil," mi razloži. "Aha..." mu odgovorim, "ampak, ali se nisi že enkrat tako zlagal? "Ja vem, res je. Ampak danes.... danes... se mi je neki zelo slabega zgodilo..." mi odgovori s tresočim glasom. "Kaj je narobe?" sem ga vprašala. "Ah nič, ne želim o tem."

Aljaž se ni nikoli tako vedel. Nekaj je hudo narobe.

Ninine solze حيث تعيش القصص. اكتشف الآن