Jezero ✔

3. del: jagode

Govorijo mi, da sem bolna.
Da sem doživela travmo ali nekaj.
Ne vem.
In me ne briga.
Pravijo, da Pošast pod posteljo ni nikdar obstajala.
Da me Anne ni nikdar našla ob jezeru.
Da glasovi v moji glavi niso resnični.
Ampak so.
Tega ne vedo.
Ampak so.
Vsak dan jih slišim. Seveda jim odgovarjam; to so moji prijatelji.
Will se mi opravičuje, da je bil do mene tako nesramen. Ne v resničnosti - v resničnosti me obiskuje le oče in zdravniki.
Ampak glas v moji glavi. Oprostila sem mu. Zdaj sva prijatelja.
Anne in Pošast pod posteljo sta moja prijatelja. Stojita mi ob strani, takrat, ko glasovi, ki jih ne poznam, postanejo neznosni.
Mama je nazaj.
Tudi ona mi stoji ob strani.
Pogovarja se z menoj in mi govori, da bo vse dobro. Včasih se mi zdi, da bi jo lahko objela.
Da bi lahko znova čutila njeno toplo telo ob svojem. Njeni mehki lasje bi me žgečkali po licu.
Vse bi bilo zopet dobro.

"Kako se počutiš danes, Penn?"
"V redu."
Res sem v redu. Drugi glasovi, tisti, ki jih nočem tukaj, so skoraj povsem tiho. Tudi moje nočne more niso bile tako hude in prikazni v kotičku očesa so komaj vidne.
"To me veseli."
Kako si, Penn?
Mami?
Ja. Jaz sem, ljubica. Jaz sem. Kako si?
Oh, mami! Pogrešala sem te.
Jaz pa tebe.
" ... Penn?"
Kaj ta zdravnica hoče? Mama se je začela pogovarjati z menoj. Naj me pusti pri miru.
"Kaj?"
"Penn, so glasovi še kar tam?"
Vedno so tu. Ne izginejo. Samo tišji so ali glasnejši.
Ampak tega ji ne bom povedala. Kaj pa njo briga?
Nenadoma me zaboli in zakričim. Glasovi izbruhnejo v moji glavi.
Toliko jih je.
Mnogo. Premnogo.
Naj me pustijo samo!
"... Penn ..."
Stran! Stran! Stran!
"... me slišiš? ..."
"Ven iz moje glave!"
Ne odidejo! Zakaj ne odidejo? Naj me pustijo samo! Prosim ...
Vstanem, a nato padem. Nekdo me potisne na tla. Udarec zaboli, ampak ta bolečina je tako ničelna v primerjavi z bolečino v moji glavi.
Glasovi.
Toliko glasov.
Postavijo me pokonci.
Ne upiram se. Saj ne vem več, zakaj bi se. Vse je tako brez pomena.
Samo k mami želim iti.
Mama ...

Pobegnila bom.
Mama se strinja. Prav tako Anne in Pošast pod posteljo.
Še danes bom pobegnila.
Počakam, da zaspijo. Nato se vstanem in moji koraki so neslišni v temni, gosti noči.
Okno po nekem čudežu ne zaškripa, ko ga odprem. Do tal je dolga pot.
Usedem se na okensko polico in skočim na tla.
Gleženj me zaboli. Ko se vstanem, od bolečine zaškripam z zobmi, a me ne boli zares.
Stečem.
Tečem. Ne vem kam. Ne vem zakaj. Samo tečem in tečem in tečem.
Mama.
K mami hočem.
K mami grem.
Jezero je tako čisto in bistro.
Ne oklevam. Mrzla voda me oblije in zaplavam.
Tako dober občutek je, čutiti vodo okoli sebe. Sem smo hodile z mamo, ko je imela čas. Jaz sem plavala, ona pa me je opazovala.
Vsako poletje je s seboj prinesla jagode. Ko sem prišla nazaj na površje, mi jih je nekaj dala v roko.
"Jej," je rekla in se mi nasmehnila.
"Dobre so zate."
Obraz obrnem k nebu.
Morda je ena od tistih zvezd mama. Gleda me in čaka, da se ji pridružim.
Potopim se.
Te je strah, Penn?
Začelo se je s Pošastjo pod posteljo in tako se bo tudi končalo. On je bil moj prvi pravi prijatelj. Nikdar nisem imela prijateljev.
Ne.
Ni me. Res me ni.
Telo mi začne kričati za zrak, a ga ne poslušam. V prsih me stiska in del mene želi priplavati na površje.
Ne premaknem se.
Si prepričana?
Sem.
Še kar se lahko rešiš.
Ne več, pomislim.
Ne več.
Moje telo je tako lahko. In v prsih me ne boli več.
Vse je temno. Temno, temno, temno ...
Temno ...