Jezero ✔

1. del: nekega dne

Nekega dne.
To sem si vedno govorila.
Nekega dne.
A nikdar se ni zgodilo, nikdar ni prišel ta dan.
Ostala sem sama, kot sem vedela, da bom.
Saj tako ali tako ne bi smela pričakovati srečnega konnca.
A začnimo od začetka ...

Nekega dne, nekega dne se bom rešila – vsega. Moram se.
Zavzdihnem in si na ramena oprtam svojo črno, zmahano in vse preveč obrabljeno šolsko torbo. Mama ne bi bila preveč srečna – ona je od nekdaj imela rade nove, svetleče in dramatične stvari, ki ti takoj ukradejo pogled ali dva. Takšna je bila tudi sama – frfotajoča, vedno polna energije, ukazovalna, vedno v središču pozornosti. Jaz sem čisto drugačna od nje, in to v vseh pogledih.
Spominjam se je kot neverjetno lepo žensko, kot manekenko. Visoko, svetlo, oddajala je neko energijo, zaradi katere nisi mogel drugače, kot pa jo ogovoril, vsaj pogledal. Svetlolasa, modre oči, koščena ženska, ki bi bila zlahka središče sveta.
Jaz sem čisto drugačna. Že od nekdaj smo se vsi spraševali, od kje, za vraga, sem padla. Mar me je le prinesla štorklja?
Tiho smuknem iz hiše. Šola ni predaleč, tam bom hitreje, kot bi si želela. Neprivlačna rumena stavba, prej v barvi kanarčka, zdaj bolj podobna smrklju, bi odrvnila še vsakega naključnega mimoidočega, kaj šele nas, navadne šolarje, ki moramo v njej zraven tega preživljati še vsaj šest ur mučenja, ki se jim reče pouk.
Ja, pač nisem ravno oboževalka šole. Že res, da se zavedam pomebnosti izobrazbe, ampak to ne pomeni, da se mislim vsak dan guliti razločne pojme, vedoč, da jih bom čez leto, ali pa še prej, pozabila.
Za uho si popravim enega od svetlo rjavih pramenov svojih las. Sovražim, ko mi frfotajo okoli glave. Prav tečni so.
Ko zazvoni in vstopi učiteljica, me prime, da bi bruhala. Ravnokar sem se spomnila – saj danes vendar sprašuje zgodovino! Jaz pa se še nisem učila. Kaj naj naredim, če me vpraša? Dobila bom cvek in ne bo najboljše ...
O bog. O bog. Roke se mi noro tresejo – ne, če me vpraša, če izgovori moje ime – ne bom uresničila mamine želje ...
»Penn Hawk!«
O ne.
Nekako mi uspe, da se privlečem do table.  V glavi mi razbija, da ne govorim o ponorelem utripu svojega srca. V meni začne naraščati strah – boleč in požrešen, v meni ne dopusti nobenega drugega čustva.
Prvo vprašanje. Kakšen je že odgovor ... pa saj ga vendar vem! Odgovor se kar sam pojavi v mojih mislih – naenkrat in nepričakovano. Prav vidim lahko kravavo rdeče črke, ki žarijo sredi teme. V prsih me za trenutek stisne – a nato je že konec.
 Z olajšanjem povem odgovor – brez napak, glasno in samozavestno. Sledi še eno vprašanje, pa še eno in eno, vsakega zdrzdram, brez napak, am - jev, vsak odgovor se mi pojavi v mislih na enak način.
V klop se vrnem s petico, ki se ponosno šopiri v moji redovalnici.

»Nekdo se je pa končno učil!«
Odkimam. Ne, nisem se učila, kar pa le še podžge moje veselje. Mislim, dobila sem petko, nikdar ne dobim petke. Še posebej ne pri zogdovini.
»Ne, pravzaprav se nisem.«
William – na kratko Will - skomigne z rameni. On je moj edini prijatelj, in ravno on, za katerega tega ne bi nikdar pričakovali. Včasih je bil ta visok svetlolasec najpopularnješi fant na celi šoli, zdaj je padel na konec piramide. Zagotavlja mi, da ni pomembno. A kaj, ko lahko vidim hrepeneči pogled v njevovih očeh, ko pogleda k svoji stari družbi – in še posebej njegovemu bivšemu dekletu. Pogreša jih, žal mu je, da se je z menoj spoprijateljil. Prav čutim lahko grenek okus obžalovanja in jeze, ki puhti iz njega. Zakaj je torej sploh še moj prijatelj?
No, saj pravzaprav ni, ne zares. Prijateljstvo naj bi bilo zgrajeno na zaupanju, veselju in pomoči, ne pa na obžalovanju, dolgčasu in izkoriščanju. A kaj naj – morda se res zavedam, da sem zanj le sredstvo proti dolgčasu in mošnja denarja, a še kar imam, vsaj včasih, občutek, da sem konec koncev le njegova prijateljica in da mu je celo mar zame.
Ko bi vsaj.
Del poti prehodiva skupaj, na začetku ulice se ga otresem in zavijem v nasprotno smer – smer, kjer ni moja hiša, temveč v smer bolnišnice.
Sovražim bolnišnice. To je kraj žalosti in smrti, kraj strahu in solz. Naj se zdravniki trudijo, kolikor močno lahko, a še kar lahko vohaš jedek vonj različnih bolezni. In vsa ta belina, vsa ta slepeča čistoča. Kot da nam to lahko pomaga pozabiti na resničnost, na stvari, ki se dogajajo za zaprtimi vrati.
Ne vem, no, morda je tako samo na intenzivnem oddelku. Sestra na pultu me že pozna, prikima mi, ko se odpravim do sobe, kjer na smrtni postelji leži moja mama.
Kako bleda je! In izmučena. Izgleda tako ... staro in bolehno. Pa saj ni tako stara, ima jih štirideset. A bolezen, bolezen jo je naredila takšno.
Nihče ne ve, kaj se z njo dogaja v resnici. Še zdravniki ne. Nekega dne se je enostavno ... zgrudila. In bum – naenkrat se že pogovarjamo o njenem pogrebu.
Nasmehne se mi, ko vstopim. Rada bi se nasmehnila nazaj, tej utrujeni, bledi ženski brez las, ki naj bi me rodila, ki naj bi bila moja mama. A to ni ona, ne izgleda kot ona, ne obnaša se kot ona.
Zato se ne nasmehnem.
»Kako je bilo v šoli?«
Kako sovražim to njeno sposobnost, da se obnaša, kot da je vse v redu! Ker ni v redu, ni v redu; in nikdar ne bo! Umrla bo, ta ženska bo umrla, zapustila me bo, mene, samo in z očetom, za katerega bi bilo bolje, da ne bi obstajal! Upa se me zapusiti, zapustiti samo ...
Tega naj mame ne bi počele. Tega ne bi smele početi.
»Penn?«
»Sovražim te.« kajti res jo sovražim. Sovražim jo za nekaj, na kar ni imela vpliva, na kar še kar nima vpliva. Sovražim jo, da ne oddaja več tiste svoje energije, ki je v meni prebudila plaz občutkov, tako močnih, tako resničnih, tako drugačnih od vseh ostalih. Zaradi nje sem se počutila živo – enkrat za spremebmo, živo, kot je živo bitje mojega srca – njenega srca.
Ampak ne razume. Ne razume, kako je, ko sploh pomislim na to, da bo – da bo umrla. Ne čuti te bolečine, bolečine, ko imaš občutek, da te pošast stiska za srce, boli, tako boli, ne moreš dihati, ta zmožnost te je zapustila.
In na to samo pomislim – kaj bo, ko ...
»Penn, kaj ...«
Zaprem oči. Sovražim te! Sovražim te, ker mi je mar zate! Sovražim te!
»Oh, Penn ...« objame me, stisne k sebi, in jaz se je oklenem, ne morem drugače. Še kar se je drži ta značilni vonj po pralnem prašku. Obožujem ga, že kot mala sem ga.
Njeno srce je tako počasno. Res, res počasno. Ne bi smelo biti – ampak je zato moje hitro, udarja mi v prsih, dovolj ga je za obe. Dovolj ga je ...
»Penn,« zašepeta, tiho, mrmrajoče, komaj slišim. Pa mi je vseeno. Še kar je pri meni, njeno telo je še kar toplo. Še kar je v redu.
»Se spomniš svojega desetega rojstnega dne? Vzela sem si čas, peljala sem te v živalski vrt, se spomniš? Tako velike in začudene so bile tvoje očke ...«
Njene so pa solzne. Zakaj solzne? Mar ne ve, da je vse v redu? Da bo vse v redu?
»Ali pa takrat, ko si strmela v morje. Samo ... strmela si. Tvoje oči so prav takšnega odtenka, veš?  Lepše so od mojih, ledenih, navadnih. Tvoje so globoke, odprte, žive.«
Pa niso. Niso, o čem govori? Kaj se dogaja? Njeno srce, tako počasno je ... ne, ne, to ni prav! To ne more biti prav, nekaj je narobe! Nekaj je narobe ... ne ...
»Mama,« zahlipam, ne sme me zapustiti, ne sme! Ne sme ...
»Joj, kaj pa, ko si bila stara ... mislim da ... tri leta? Imela si nočno moro, tega ne bom nikdar pozabila. Kričala si, jokala, tudi, ko sem te poskušala umiriti ... zapela sem ti uspavanko, se spomniš?«
Da, spomnim se. Sanjala sem, da me je zapustila.
Njeno glas je tako miren in utrujen, brezbarven. A še kar je v njem malce življenja, malce čustev, tako da je v redu, kajne?
»Penn, tako zelo mi je žal. Tako zelo ...«
Ne! Ne, to se ne dogaja, to se ne dogaja! Ne sme se!
»Mama ...«
Tako tiho je. Preveč tiho. Ampak še kar diha, še kar je v redu, mora biti v redu ...
»Penn, ljubica, rada te imam.«
In nato se njeno srce ustavi. Kar ... tako. Ampak še kar čutim, kako srce udarja, v glavi, kot da bi me nekdo tolkel s kladivom. Bum, bum, bum ...
Nekdo mi njeno telo poskuša vzeti iz objema. Kaj? Ne, ne smejo! Ne smejo je kar tako vzeti! Sama se mora odločiti, če me bo izpustila!
»Ni je več ...«
Kako je ni več? Kaj, ne, seveda je, seveda je! Nisem ji še povedala za petico pri zogodovini, nisem ji še poveala, da jo imam rada!
Ne! Ne ...
»Stran od nje!«
Ne, ne smejo mi je vzeti, ne smejo, moja mama je, moja mama! Ne smejo mi je vzeti, ne, ne smejo!
»Penn, ni je več. Ni je več, žal mi je.
»Ampak njeno srce še kar udarja, slišim ga v ušesih ...«
Ne razumejo. Slišim njeno srce. Kako je lahko potem mrtva? Ni mrtva, neumnosti govorijo. Ni. Mrtva. Ni ...
»To ni njeno srce. To je tvoje srce, dragica, tvoje, njeno je prenehalo biti ...«
Bolečina. Tako močna bolečina. Ne vem, od kje se je vzela, stiska me za srce, ne morem dihati, ne morem dihati! Naj mi nekdo pomaga!
A nihče ne opazi, nihče, vsi so osredotočeni naše toplo telo moje mame. Mrtva je.
Mrtva.
Padem na tla.
 
Oči se joče.
Kako si upa? Jaz sem jo videla umreti, jaz, ne on! Jaz bi se morala jokati, pa so moje oči suhe, moja notranjost pa prazna.
Ne. Lažem. V meni je še kar nekaj.
Jeza. V meni je jeza.
Preveč jeze, počutim se, kot da gorim, prav boli me. Ampak je v redu. V redu, dokler je v meni nekaj, je v redu.
Pustim ga samega.
Pa naj se joče.