EN SAM TRENUTEK

1

»Gabrielle, tvoj zmenek je tukaj,« je veselo vzkliknila moja cimra Oaklyn. Stala je ob oknu, diskretno odgrnila zaveso in vsa neučakana zrla na ulico.

Zavila sem z očmi. Mislim, da se je ona vsega skupaj bolj veselila kot jaz. Že zdaj je komaj čakala, da se vrnem nazaj in ji vse povem. Vsako najmanjšo podrobnost.

»Uhh, res dober primerek moškega spola,« je nadaljevala. »Če ne bo uspelo, mi ga prepustiš?« Obrnila se je okoli in me gledala s svojimi velikimi, okroglimi, prosečimi, temnimi očmi. Bila je sicer majhna, a je njen karakter odtehtal vse ostalo.

»Nisi ti mahnjena na ženske?« sem jo vprašala med oblačenjem svoje bordo rdeče semiš jakne.

Skomignila je z rameni in stopila bližje k meni. »Z veseljem obdelam tudi dobrega moškega.« Bila je biseksualka, a so jo večino bolj privlačile ženske in tudi večina njenih, sicer kratkih razmerij, je bilo z nežnejšim spolom.

»Ah, Oak,« sem se glasno zasmejala. »Kako tipično zate.« Bila je lepa, zelo in tega se je zavedala. Oblikovana postava, srčast obraz in čudovite temne oči. Vsem je mešala glavo in prav vsi so po kolenih hodili za njo, a kaj, ko si je večinoma želela le malo sprostitve in kratkih razmerij.

Pri meni je bilo ravno obratno. Ves čas sem se borila s kakšnim kilogramom preveč, čeprav sem rada tekla in hodila v hribe. Toda moja prva in največja ljubezen je bila hrana ter kozarec dobrega vina. Nekaj dni sem se držala diete, nato pa sem obupala in si zopet privoščila testenine v prebogati omaki ob nemogoče pozni uri. Zato trebuh ni bil povsem raven, na bokih kakšen gram preveč in ritka precej okrogla.

»Mi že manjka akcije, Elle, saj veš.«

Ja, mogoče ni seksala že cele tri dni, kakšna katastrofa. Jaz pa se medtem res nisem uspela spomniti, kdaj nazadnje dejansko sem. Tudi od mojega zadnjega zmenka je minilo že precej časa, zato sem bila živčna. Skoraj sem si zgrizla noht na palcu, pa sem se tej grdi razvadi odpovedala že nekaj časa nazaj.

Pozvonilo je in Oaklyn je takoj stala pred vrati ter jih kar preveč navdušeno odprla. Za nič na svetu je ne bi mogla ustaviti.

»Zdravo, Theodore, kajne?« je veselo pozdravila.

Živeli sva v pritličju večstanovanjske hiše, imeli sva lasten vhod in celo majhen vrt, a samo stanovanje je bilo miniaturno, sestavljeno iz dveh ozkih sob, majhne kopalnice in kuhinje ter dnevne sobe skupaj. Več kot toliko si zaenkrat nisva mogli privoščiti. Jaz sem ravno končala s pripravništvom in iskala prvo službo, Oaklyn pa je delala kot natakarica ter še vedno pacala svoj študij.

»Ja, res je,« sem zaslišala globok glas. »Po Gabrielle sem prišel.«

Prosim, Oak, ne reci ničesar neumnega, prosim, Oaklyn vsaj tokrat, ne.

»Vem, zato že ves dan leta po stanovanju kot kura brez glave.« Seveda nisem imela te sreče. »Celo nek članek je brala, kako doseči popoln poljub,« mu je zarotniško zašepetala.

O, moj bog! Zardela sem kot kakšen paradižnik in v trenutku mi je postalo čisto preveč vroče. Kako naj zdaj stopim pred njega!?

In tisti članek? Prebrala sem ga čisto tako mimogrede, ker me je zanimalo, kaj zopet nakladajo o vedno znova prežvečeni temi. Ja, definitivno sem se znala poljubljati, nisem potrebovala inštrukcij.

Slišala sem nežen krohot in samo še bolj zardela. Je bilo to sicer sploh mogoče? Že prej so mi tudi konice ušes žarele v temno rdeči barvi.

Malo sem počakala, se poskušala zbrati, odkašljala, da sem naznanila svojo prisotnost in stopila poleg moje cimre. »Hvala, ker me tako očarljivo smešiš, Oak,« sem jo grdo pogledala, nato pa se prisiljeno nasmehnila Theodorju in pokimala. »Greva?«

»Z največjim veseljem.« Ponudil mi je roko in sprejela sem jo, še zadnjič grdo pogledala svojo cimro, ki mi je pomežiknila in Theodorju sledila do njegovega avta.

Iskreno, nisem vedela, kaj vidi na meni. Bil je čeden, mlad ter bogat, saj je s svojim očetom vodil zasebni zdravstveni center, kjer sem pripravništvo opravljala tudi jaz in kjer so se križale najine poti. Toda preden sem končno sprejela njegovo povabilo na zmenek, sem ga vsaj petkrat zavrnila. A je vztrajal, morda je bil že kar malce vsiljiv, toda na koncu sem vseeno popustila in zdaj mi je kot pravi kavalir odpiral vrata svojega avtomobila.

In kdo je potem naredil največjo možno neumnost? Jaz, seveda, kot običajno. Namesto, da bi vsaj izgledala kot dama, sem si z visoko petko čevlja stopila na svoje dolgo črno krilo, elastika je popustila in pred njim sem obstala zgolj v belih spodnjih hlačkah. Tistih, čisto običajnih, bombažnih, ker ta večer zagotovo nisem mislila seksati.

»O, moj bog,« je bilo vse, kar mi je uspelo reči. Bila sem ponovno živo rdeča v obraz in tako šokirana, da se tudi premakniti nisem uspela. Gabrielle, bravo, če ti sramote ne dela Oaklyn, si jo pa kar sama.

Theodorja nisem zmogla pogledati v obraz, ko sem si končno uspela naravnati krilo, tako sram me je bilo. Že od kar me je zagledal v ordinaciji, kjer sem delala kot fizioterapevtka, je skakal za mano in me prepričeval, naj mu dam priložnost. Verjetno mu je bilo zdaj žal, saj je ugotovil, kakšna čudakinja sem v resnici.

»Oprosti,« sem se nesproščeno zahahljala in svoje svetlo rjave kodre zataknila za uho. »Tole ni bilo namerno.«

»Neučakana?« se je pošalil Theodor. »Preskočiva večerjo in si raje takoj privoščiva sladico?«

Končno sem uspela dvigniti pogled. Res je bil čeden, svetlih las in zelenih oči, mišičast. A čeprav sem se prepričevala, da mi je zagotovo všeč, mi po trebuhu niso letali metuljčki. Vidite razliko? Oaklyn bi ga takoj napadla in ga zvlekla v posteljo, jaz pa sem si želela le umirjenega večera ob dobri hrani.

»Em, kaj če si privoščiva le večerjo in sladico izpustiva?«

Theodorju je prav vidno upadel obraz, ko je slišal moj predlog. Res vsi moški takoj pričakujejo to? Nisem bila posebno romantična duša in za seks nisem potrebovala biti zaljubljena, toda tudi Oaklyn nisem bila. Sicer pa moje dosedanje - res zelo redke izkušnje - niso bile ravno dobre.

»Kakor želiš, draga,« je končno rekel in za mano zaprl vrata, ko sem se le usedla in si pripela pas. Prej z njim na zmenek nisem hotela iti, ker sem pripravništvo opravljala v njegovem centru, zdaj pa bi najraje vse preklicala zaradi njegovega obnašanja.

Vseeno sem se poskušala sprostiti, pozabiti na moj nenamerni striptiz in uživati v večeru. Pa me je zopet zmotilo, ko nama je Theodor v sicer zelo ljubki italijanski restavraciji, kjer je tako zelo dišalo, najprej naročil steklenico rdečega vina, ki ga nisem ravno oboževala, nato pa meni solato z mocarelo in sebi krožnik testenin.

»Ne maram solate in rdečega vina,« sem mu končno upala reči, ko je natakarica sicer že odšla izpolnit njegovo naročilo. Nikoli nisem bila najbolj samozavestna. Običajno sem imela težave, ko sem poskušala izraziti svoje mnenje oziroma sem se kar takoj strinjala z drugimi, čeprav sem vedela, da se motijo.

»Pusti se presenetiti,« me je zavrnil.

Tega večera sem se veselila predvsem zaradi dobre hrane in zdaj naj bi jedla solato z mocarelo? V italijanski restavraciji? Ni variante.

Dvignila sem roko in na tak način natakarico opozorila nase. »Ja, torej, popravila bi svoje naročilo,« sem še posebej poudarila. In ignorirala Theodorja, ki me ni ravno najlepše gledal čez mizo. »Namesto solate prinesite raviole, ki so nadevani s skuto in špinačo.« Nasmehnila sem se malce zmedeni gospodični, ji pokimala ter se odločila, da bom vinu vseeno dala priložnost. »Hvala.«

»Gabrielle?«

Obrnila sem se v Theodorovo smer. Lahko je še tako dobro izgledal, a sem vedela, da do drugega zmenka zagotovo ne bo prišlo. Karakterno se preprosto nisva ujela.

»Si kdaj pomislila, da bi bilo zate bolje, če bi zvečer jedla le solato?«