EN SAM TRENUTEK

2

»Prosim!?« sem se vsa pretresena oglasila. Sem ga prav slišala?

Vem, da nimam popolne postave in vem, da preveč rada posežem po sladicah. Ali čipsu. Ali torti. Toda, halo, ne moreš ženski na prvem zmenku direktno v obraz vreči, da je debela.

A ni hotel seksati z mano? Zakaj je namigoval na to, če mu sploh nisem bila privlačna!?

Natakarica je končno prinesla tisto steklenico vina in takoj, ko mi je natočila kozarček, sem ga prijela ter spila nekaj požirkov. Ob tem sem se vidno pačila, ker rdečega vina pač res nisem marala, a sem nujno potrebovala nekaj za pomiritev živcev.

Sem res tako zelo napačno ocenila tega človeka? Opazovala sem ga preko robu kozarca. Bela srajca se je oprijemala njegovega mišičastega telesa in kite na rokah so bile vidno poudarjene. Postaven, a brez kakršnih koli manir.

Mogoče ga bom res podtaknila Oaklyn. Toda zgolj zato, ker ga bom potem z največjim veseljem gledala, kako se bo plazil za njo, ko se ona preprosto ne bo več menila zanj.

»Zakaj si me potem konstantno vabil na zmenek?« sem ga vprašala, ko je natakarica zopet odšla. Vino sem srebala naprej, čeprav je bil njegov okus čisto premočan, dokler nisem praznega kozarca odložila nazaj na mizo.

»Tvoje oči,« mi je počasi odgovoril. »Tako posebne barve, tako žive.« Barve stopljene karamele z zlatimi pikicami. Redke, specifične, moje.

In zdaj sem zavijala z njimi.

»Toda še vedno sem mnenja, da bi bilo dobro, če bi malce gledala na svojo prehrano,« je nadaljeval. »Zgleduj se po svoji cimri, ona ima res dobro postavo.«

»Najboljše, da zvečer sploh ne jem več, kajne?« sem izbruhnila. Ojoj, očitno se je tisti kozarček vina že poznal, drugače z njim ne bi tako govorila. »Ali da sploh ne jem več?« sem še kar nadaljevala med vstajanjem od mize. Tega zmenka je bilo zagotovo konec.

»Kam pa greš?«

»Hvala za vabilo, a imam čisto dovolj.« V roke sem prijela svojo črno ročno torbico, ki sem jo prej odložila na mizo. »Raje bom šla jest z nekom, ki me ne bo ves čas obsojal in postrani gledal v moj krožnik.«

In, hop, skočimo v drugo polomijo ekstra bednega večera. Tako sem bila razkurjena, da sploh nisem pogledala, ko sem stopila nazaj. Seveda sem se zaletela v goro mišic in seveda je zvilo mojo nogo v butasto visokih petah, ki jih sicer nikoli nisem nosila. Padla bi direktno na nos, če me oseba za mano ne bi ujela in pritisnila na svoje prsi. A ob tem se je vsa njegova pijača polila po mojih laseh in bluzi.

»Uhh,« je iz mene ušel pretresen vzklik. Pogledala sem svojo nesrečno bluzo, ki je bila na mojo veliko srečo temne barve, zato packa pijače ni bila preveč vidna.

»Povej, mojemu bratcu zopet ne uspeva?« sem zaslišala šepet ob svojem ušesu. Njegov glas je bil globok in možat, dobesedno vse moje dlačice na tilniku so se postavila pokonci, ko so besede zavibrirale skozi moje telo. Kaj se dogaja?

»In oprosti, nisem te hotel politi,« je še dodal.

»Spizdi, Colin!« sem zaslišala Theodorja, ki je tudi sam vstal od mize in mi zdaj skušal pomagati. Odmaknila sem se od obeh moških in si premočene lase vrgla na hrbet. Najhujši zmenek, ever.

Globoko sem vdihnila ter izdihnila, s pogledom objela okolico, da sem se počutila še slabše, ker so nas dobesedno vsi opazovali in si želela le pogrezniti v zemljo.

»Hvala,« sem se vseeno obrnila okoli in pogledala človeka zaradi katerega sem sicer zdaj smrdela kot star pijanček, a me je vseeno rešil pred zlomljenim nosom in zvitim gležnjem.

Potem pa so se najine oči srečale.

Ostala sem brez besed. Za vsemi plastmi, ki jih je naložil, da bi prikril svoje občutke, je bilo toliko čustev. Toliko ... vsega. Njegove sive oči so me čisto pretresle. Kakšna barva!

»Si v redu?« je nekje iz daljave prineslo Theodorov glas.

»Kaj?« sem končno uspela pogledati stran.

»Si v redu?« je ponovil vprašanje.

»Ja,« sem tiho odgovorila in zopet pogledala tistega moškega, Colina. Navidezno brezbrižno se je naslonil na točilni pult in naju opazoval. Bil je višji, vitkejši in bolj mišičast kot Theodore. Tudi lase je imel temnejše barve in bolj ostre poteze obraza. Ko pa se je nasmehnil, se je v njegovem licu pokazala prikupna jamica in njegov sicer surov videz malce omehčala.

Sem si vse skupaj le predstavljala? Zdaj v njegovih očeh namreč nisem opazila ničesar več.

Takrat so na najino mizo s Theodorom prinesli naročene jedi. Izgledalo je božansko, dišalo je neverjetno, pa mi sploh ni bilo več do hrane.

»Colin bo odšel, midva pa bova v miru povečerjala,« mi je skoraj ukazal Theodor, ki se je medtem usedel nazaj za mizo.

»Ne, hvala,« sem ga zavrnila. Samo domov sem hotela, na mehko zofo s kakavom v roki, serijo na televiziji in Oaklyn ob moji strani, ki bo poslušala vsako najmanjšo podrobnost groznega zmenka. Morda bom vse skupaj malce priredila, drugače bo Theodorju zagotovo odšla odščipnit jajca.

»Theo, Theo,« je Colin zmajeval z glavo in se prestavil bližje k mizi, bližje k meni. »Dama očitno ni preveč navdušena nad tvojo družbo.«

»Samo spizdi, jebemti!« je bil Theodor ponovno ves razkurjen. Svojo desno dlan je tako močno stiskal okoli ročaja vilice, da je čisto pobledela. Med njima je bila zagotovo prisotna neverjetna količina bratske ljubezni.

»Colin,« se mi je predstavil in gladko ignoriral svojega brata. Morala sem se nasmehniti, všeč mi je bil njegov igrivi nastop.

»Gabrielle,« sem mu odgovorila in zardela, ker je z očmi potoval po mojem telesu. Želela sem biti ponosna na svoje telo, pa preprosto nisem bila. Čisto očitno je bilo preveč oblinasto, da bi bilo lahko všeč takšnemu moškemu.

»Nehaj uničevati najin zmenek,« je zopet vmes posegel Theodor, ker se jaz še naprej nisem zmenila zanj. Ali za hrano.

»Mislim, da si ga kar sam.« Colin je skomignil z rameni. »Z ženskami ti pač ne gre.«

Bruhnila sem v smeh, a sem to poskušala prikrivati s kašljanjem, zato se mi je na koncu zaletela trapasta slina. Skoraj bi izvedla nenamerni samomor z lastno slino, madona. Obrnila sem se sicer stran in s tem skušala rešiti še vsaj nekaj mojega ponosa, a iskreno, bilo ga je prekleto malo.

Iz trenutka v trenutek ti gre bolje, Gabrielle, bravo. Najraje bi si obraz skrila z dlanmi, nato pa potonila na najnižjo možno točko morja. Vsaj Oaklyn se bo lahko zopet smejala mojim ponesrečenim poskusom, ko bom domov prišla vsa premočena in rdeča v obraz.

Toda Colin mi je zgolj pomežiknil in utišal svojega brata, ki je verjetno zopet skušal reči nekaj prekleto neumnega. Sploh ne morem opisati, kako hvaležna sem mu bila.

»Torej,« Pograbila sem svojo semiš jakno in se ovila vanjo. »Res je že skrajni čas, da grem.«

Theodorju, ki je izgledal, da bo zdaj zdaj dokončno izgubil živce, sem le pokimala, še zadnjič pogledala Colina in se mu poskušala šibko nasmehniti. In spet je bilo v njegovih očeh nekaj ... nekaj, kar nisem znala čisto točno opisati. So tudi drugi videli to? Ali se mi je vse skupaj res samo dozdevalo? Kar bi bilo sicer povsem mogoče. Očitno sploh nisem znala prebrati ljudi, če pa sem zdaj vsa osramočena hitela iz še ene polomije. Svojemu repertoarju slabih izkušenj sem preprosto lahko dodala še eno.

Zunaj sem začela mahati taksistom in upala, da mi bo eden od njih čimprej ustavil, saj je začel pihati prekleto mrzel veter, jaz pa sem imela še vedno mokro bluzo. In lase.

»Je sploh lahko še slabše?« sem zamomljala, ko je taksist zopet zapeljal mimo mene.

In veste kaj? Vedno je lahko še slabše. Vedno.