EN SAM TRENUTEK

4

Vzdihnila sem zaradi božanskega okusa. Sladko belo vino, končno. In dve minute tišine, neprecenljivo.

»Kako ti kaže?«

Poskočila sem, izpustila kozarec, ki je treščil na tla, se seveda razbil, vsebina pa se je razlila vse naokoli. Z Oaklyn sva žalostno opazovali lužico, ki je nastala sredi moje sobe.

»Ojoj,« se je trapasto zasmejala moja cimra in pretrgala nastalo tišino.

Grdo sem jo pogledala. »Pospravi!« sem tečno vzkliknila. »Ti si kriva za tole nastalo packarijo,« sem s prstom pokazala na tla.

»Jaz?« je dvignila na novo populjeno in permanentno pobarvano obrv. »Oprosti, nisem jaz kriva, če si ti tak štor.«

»Prosim,« sem mehkeje dodala. Ta večer res nisem hotela biti gospodinja, že tako sem bila prevečkrat in v zadnjem času prepogostokrat.

»Prav,« se je vdala Oaklyn, ko je videla moj izraz na obrazu. »Grem po krpo in sesalec.« Obrnila se je na peti ter izginila iz sobe. »In obleci se, madona, že skoraj pol ure stojiš pred omaro v kopalnem plašču,« sem jo še zaslišala iz drugega prostora.

Ženske in naši tipični problemi ničesar nimam za obleč kljub polni omari. Ampak tisti trenutek mi res ni bilo nič všeč in v ničemer se nisem dobro počutila. Pa tudi Oaklyn je nezadovoljno zmajevala z glavo ob vsakem kosu, ki sem ji ga pokazala, medtem ko je pospravljala.

»Res sva smešne,« sem se oglasila malce kasneje, ko sem še eno obleko vrgla na vedno večji kup sredi postelje. »Saj so samo oblačila.«

Pravzaprav sem bila prekleto srečna, ker so bila samo oblačila. A razumete? Malo brezveznih skrbi ob vsem kar se je drugače dogajalo z mojo mamo, pa očetom, Gracie in Gio.

Cimra se z mano sicer sploh ni strinjala in je še naprej delala pravo dramo iz tega, kaj bom oblekla. Dokler se ji nisem uprla, ker se mi preprosto ni več ljubilo preoblačiti.

»No, okej,« se je strinjala. »Tale obleka je čisto sprejemljiva.«

Zavila sem z očmi. Tale čisto sprejemljiva obleka je bila ena izmed mojih najljubših, saj je poudarila prave obline in skrila pomanjkljivosti. Bila je v toplem rjavkastem odtenku z belimi pikami, zgornji del je bil oprijet, ozek pas poudarjen, spodaj pa se je krilo razširilo v A-kroj in se končalo malo nad koleni. Zagotovo eden izmed boljših kosov v moji omari, pa se je lahko Oaklyn še toliko zmrdovala.

Na koncu sem si obraz zgolj nežno naličila, da sem skrila podočnjake, trepalnice poudarila z maskaro in si v lase pripela belo marjetico.

»Vzamem nazaj,« se je oglasila Oaklyn, ko me je zagledala popolnoma urejeno. »Res dobro izgledaš.«

Zardela sem. »Hvala, Oak, tudi ti.« Oblečene je imela kariraste hlače in črno srajco, obute pa visoke pete. Jaz sem tokrat prisegla na bele All-Starke, mojo daleč najljubšo obutev.

S taksijem sva se zapeljali do najinega najljubšega puba, kjer sva se usedli za najino običajno mizo, poklepetali z natakarico May, ki naju je seveda poznala in zato tudi vsa resna zasliševala, kje sva bili skriti zadnji mesec, da nisva prišli nič naokoli.

»Vama prinesem kot običajno?« je na koncu vprašala.

Pokimali sva, pečen krompirček in jabolčno pivo. Od alkohola sem imela rada zgolj to in sladko belo vino. Včasih še kakšen posrečen koktejl, samim žganim pijačam pa sem se izogibala v širokem loku.

»May ima prav, tudi jaz sem že pogrešala tole,« se je oglasila Oaklyn, ko je odpila velik požirek piva in kozarec odložila nazaj na mizo pred sabo.

»Verjemi, tudi jaz, samo zadnji mesec ...«

»Je bil grozen, vem,« me je prekinila in nadaljevala namesto mene. »Kako je mami?« je nežneje vprašala, prijela moji roki, ki sem ju skrivala v naročju ter nežno stisnila.

»Ne vem.« Dobro, slabo, nekaj vmes? »Včasih v redu, včasih na tleh, večinoma je optimistična, ker so napovedi dobre,« sem nadaljevala. »Najprej jo čaka operativna odstranitev desne dojke, sledi obsevanje in kemoterapija,« sem razložila naprej. Vedeli sva, da bo težka pot, zdaj bova ugotovili še kako zelo.

»In ti, kako si ti?«

»V redu,« sem ji odgovorila, a ob tem izpustila njene roke in pogledala stran, zato me je Oaklyn takoj prebrala.

»Ne laži, Elle, poznam te.«

Brez takšne prijateljice bi bila v tistem trenutku izgubljena. Njej sem lahko povedala, razložila in priznala vse. Tudi če so bile te besede težke in celotna situacija prekleto grda.

»Gracie je že tretjič v tem mesecu prišla domov čisto pijana. Šestnajst je stara, Oak, šestnajst!« sem začela z razlago. »Oče je nekje v svojem srečnem svetu, Gia je popustila v šoli, jaz pa moram biti tam močna za čisto vse. In to je ... težko.« Tudi jaz sem bila zaskrbljena zaradi mame, pa tega nisem smela kazati. Morala sem ostati edina z zdravim razumom v trenutno zmešani družini, ki jo je nedavna groba novica čisto pretresla. Sicer izjemno povezani smo bili trenutno popolnoma izgubljeni. Čisto vsi po vrsti.

»Toda.« Dvignila sem pogled in se šibko nasmehnila. »Zdaj nočem govoriti o tem.« Pride tak dan, toda pride tudi tak, ko bi ves čas razpredala zgolj o svojih težavah, občutkih in izgubljenih priložnostih.

»Zdaj hočem in si definitivno zaslužim en sproščen večer.« Preden se jutri zopet vrnem v kruto realnost.

»Vedno bom tukaj zate, velja?« je še dodala moja najboljša prijateljica.

»Vem.« In res vem. Še danes.

Nadaljevali sva s pogovorom ob pečenem krompirčku, se smejali, opravljali ter zafrkavali, bile sva zgolj in preprosto midve. Oaklyn mi je kazala ženske, ki so se ji zdele atraktivne, jaz pa sem sem in tja pokazala na kakšnega moškega. Včasih se je celo strinjala z mano, da se tudi njej zdi privlačen.

Kot se ji je nekoč zdel Theodore.

»Še vedno velja ponudba,« mi je zatrjevala zdaj že pijana cimra. »Takoj mu grem odrobit jajca, samo reci.«

Zmajala sem z glavo. »Hvala, ni treba, Oak.« Theodor, tisti slab zmenek, vse to je bilo že pozabljeno, zakopano nekje v preteklosti. Zdaj sem imela druge, večje in pomembnejše skrbi.

»Kakor hočeš,« je bila kar malce potrta. »Toda če si kdaj premisliš, bom v trenutku tam in z največjim veseljem trdo stiskala njegove oreščke.«

Zdaj sem se zasmejala na ves glas.

Okoli polnoči sva se odpravili naprej v Domino, noro hud klub zgolj v črnih in belih odtenkih. Oaklyn me je prepričevala skoraj eno uro, preden sem se vdala in se ji pridružila. Lahko me obsojate, ker sem si zaželela malo zabave, ko je bila moja mama doma bolna, a potrebovala sem to. Vsaj za nekaj trenutkov sem zopet želela biti običajna štiriindvajsetletnica.

Malo sva plesali in neubrano prepevali, nato pa ob točilnem pultu z veseljem sprejemali zastonj pijačo, ki so jo nama kupovali pohotni moški. Ali ženske, ki so oči veselo pasle na Oaklyn.

Zdaj sem vso popito jabolčno pivo in vino že pošteno čutila, saj sem se čisto sprostila. Bila sem brez skrbi, brez kakršnih koli težkih misli in občutkov.

Toda, joj, alkohol in posledično sprejemanje slabih odločitev.

»Ali jaz to prav vidim,« sem zaslišala za sabo. »Gabrielle?

Obrnila sem se okoli.

Theodore.

Ste mislili, da bo Colin, kajne?