Sem prav vesela, da sta dekleti tukaj ostali. Pri večerji smo se toliko smejale, da res ne vem kdaj sem se toliko nasmejala.
"Res sem vesela, da ste ostale tukaj." sem dejala.
"Verjamem Laura. Jaz se že dolgo časa nisem toliko nasmejala, kot danes. In večerja je bila zelo odlična." je odgovorila Ana.
"Hvala." sem odgovorila.
"Prosim.”
"A gremo zdaj počasi spati?” ju vprašam.
“Lahko ja.” odgovori Klara.
Odšle smo gor proti sobi za goste. Soba za goste je druga soba na desni strani. Prva soba na desni je pa moja, na levi strani pa so prva vrata od kopalnice in druga vrata pa soba od staršev.
Soba za goste je kar velika. Noter je ena zakonska postelja, ena postelja za eno osebo. Ima dve okni, dolge zavese, velika omara za oblačila, en večji predalnik, veliko pisalno mizo, dva stola, namizno lučko in nočno omarico. Vse stene so bele. Ta soba je edina, ki je tako velika v naši hiši. Drugi dve sobi so malo manjši. Moja soba je bila za mene primerno velika, in sem bila zadovoljna z njo in še všeč mi je. Imela sem jo na tej strani, ki je čez poletje in zimo veliko sonca in sije direktno vanjo. Čeprav čez poletje je zelo vroče v njej, a zato so pa noči bolj hladne.
Peljala sem jih v sobo in se poslovile od njih. Jaz sem odšla v svojo in se pripravila za spanje. Bila sem kar izmučena od celega dne. Šla sem si še umiti zobe in lase si spela v čop.
Ulegla sem se v posteljo in začela razmišljati o starših, neizmerno jih pogrešam. Bila bi zelo vesela, če bi bila tukaj z menoj. Če bi imela še kakšno sestro ali brata bi imela vsaj družbo, ampak živali so tudi v redu.
Jutri je ponedeljek, jutri bo pet let, odkar jih ni več. Zaspala sem z mislijo na nju.
YOU ARE READING
ZAPUŠČENA VAS
FantasyPisalo se je leto 1990. Tistega leta se je rodila Laura. Njena starša sta bila revna, a ko se je Laura rodila sta bila najsrečnejša človeka. Živeli so v stari hiši na koncu vasi. Vas je bila več ali majn že zapuščena. Ostali so le tisti ljudje, ki s...
