Belo Pero - {Volume 1}

Prolog

»Daj, pokonci. Zbudi se, zaspanka!«

Maša se je počasi dvignila iz svoje postelje ter odprla oči. Pri vratih je stal Sašo, njen starejši brat. Bil je videti precej jezen.

»Končno! Daj, zmigaj se. Resno, naslednji mesec boš stara že petnajst let, pa te moram še kar zbujati. Tako nesposobna si ...«

S temi besedami je zapustil sobo. Najstnica je zavzdihnila ter počasi vstala. Bila je srednje rasti ter kar suha. Imela je podolgovat obraz, zelene oči ter dolge, rjave lase. Šla je do svojega stola, na katerem je imela bel hoodie s črnimi kavbojkami, ter se v njiju preoblekla. Nato je odšla iz svoje sobe v kuhinjo. Tam je videla svojo mami Mileno, ki jo je pozdravila z nasmeškom.

»Dobro jutro, Maša. Kako si spala?«

»V redu, hvala.«

»No, kar pojdi v jedilnico; tvoj brat te že čaka.«

Trenutek je oklevala, nato pa je počasi odšla v jedilnico. Tam je sedel Sašo. Bil je čemeren. Vedno je bil čemeren v njeni družbi. Počasi se je usedla na svoj stol, nakar se je zaslišal moški glas. Bil je njen oče Damjan.

»Dobro jutro.«

Sašo se je odzval nazaj. Maša se ni. Damjan jo je pogledal ter napol zakričal:

»Kaj je? Te nismo naučili, kako pozdravljati, smrklja?«

S povešeno glavo je strmela v mizo. Po nekaj trenutkih je odgovorila:

»Dobro jutro.«

Damjan je prhnil ter se usedel. Kmalu je v sobo prišla Milena z zajtrkom. Usedla se je ter začeli so jesti. Čez nekaj časa se je oglasila:

»No, vidva? Maša bo kmalu končala s šolo. Bodita vesela zanjo.«

Sašo je odvrnil:

»Si resna, mami? Kaj potem, če bo končala s šolo. Punca je. Nič ne bo od nje. Da ne omenjam njenih sanj ...«

»Je kakšen problem z njim?«

Damjan je nadaljeval:

»Nerealistične so, Milena. To je vse, kar dela. Cele dneve samo poseda in sanjari. Sanjari, da bo neka velika pisateljica ...«

V tistem je Maša v hipu vstala ter zdrvela iz jedilnice.

»Maša, ljubica, ni mislil tako. Prosim, počakaj!«

A ni čakala. Stekla je v svojo sobo in se vrgla na posteljo. Vrgla se je na posteljo in jokala.