Belo Pero - {Volume 1}

11. Poglavje

Zala je tekla skozi hodnike stavbe. Premikala se je v smeri, iz katere se je odjeknila eksplozija. A to je bilo tudi vse, kar je vedela; groba smer. O sami lokaciji ni imela pojma. Upala je le, da bo čim prej naletela nanjo. Ali to, ali pa da se bo Gal čim manj obiral. V kotu svojega vidnega polja je opazila oblak prahu, ki se je valil izza roba stene. Hitro je švignila tja.

Tam jo je pričakala odprta soba. No, zdaj je bila odprta, a če si pogledal naokoli, si hitro opazil, da sprva ni bila; povsod so s sten, tal in stropa štrleli ostanki sten. Zala si je z njihovo pomočjo predstavljala več sobnih »kvadratov« z različnimi tlemi in pohištvom, ki je seveda bilo uničeno, a še vedno prisotno. Prej je bilo tukaj več prostorov, le sten med njimi ni bilo več. K sreči ni bilo videti nobenih ljudi. No, skoraj nobenih.

Na sredini te polomije je stala mlada, plavolasa, višja ženska vitke postave, ki je nosila neke vrste oklep. Bil je rahlo čuden, saj ji ni pokrival celega telesa; njene nadlakti, podlakti, stegna ter trebuh so bili popolnoma nezavarovani. Tam ni imela niti oblačil. Čez oči je nosila rjavo prevezo. Ob levi podlakti ji je lebdelo rdeče omegapero. Zala jo je ogovorila:

»Am, oprostite? Kdo ste?«

Ženska se je obrnila proti njej z zanimanjem, se nasmehnila, nato pa v igrivem tonu spregovorila:

»O, končno! Tako dolgo sem čakala sama. Kako ti je ime?«

»Zala ...«

»No, lepo te je spoznati. Lahko me kličeš Osem!«

Nekaj trenutkov je bilo vse tiho, nato pa je spet spregovorila:

»O, omegapero imaš! In še rdeče je! Mmmm, končno sem našla nekoga, ki ima nekaj skupnega z mano! Kaj praviš? Bi se igrala z mano?«

»Uh ... Nisi odgovorila na moje ...«

»Se boš? Se boš?!«

»Ah ... V redu?«

»JEEEEEEEEEEEEEJ!«

Osem je začela poskakovati na mestu ter se igrivo smejati. Zala ni vedela, kaj naj si misli.

»V redu ...«

Spustila je glavo navzdol, z eno nogo v zraku pokleknila na drugo ter privila svoje roke k sebi. Izgledalo je, kot da se je zvila v klopčič.

»Pa ... Začnimo!«

S temi besedami se je skokoma postavila nazaj na noge ter razprla roke v obliki črke V. V tistem trenutku je sobo preplavil zeleni dim. Nos ji je napolnil močan vonj. Zala je odskočila nazaj.

»K- kaj je to?!«

»Klor. Saj veš, da vzpostavi atmosfero!«

»Klor?! Ni strupen?«

»Zame ni, saj sem zaradi svoje moči imuna na nevarne kemikalije ... A zate je pa druga zgodba, ne? O, to je zanimivo! Kako dolgo boš lahko zdržala, preden umreš zaradi zastrupljenosti? Aaaaaah, komaj skrivam navdušenje!«

Njen smeh je prehajal iz igrivega v histeričnega. Zala je začela razmišljati. Ta ženska je imela omegapero, zato je zelo verjetno, da je tam iz istega razloga kot oni. A trenutno so bili edini na patrulji, in to čisto zraven stavbe. Če bi kdo prišel prvi na kraj nesreče, bi bili to oni. Poleg tega jo več kot očitno hoče ubiti ...

Zala ni več dvomila. Skočila je proti nori ženski ter stisnila dlan v pest, ki so jo začeli obdajati spiralni črno-rdeči plameni.

»Demonov poljub!«

S pestjo je boksnila Osem naravnost v obraz, da je padla na tla. Temačni plameni so švigali z nje. Na obrazu ženske se je prikazala opeklina, a kljub temu ni spremenila svojega izraza. Še kar se je smejala.

»HAHAHA! Nisem si mislila, da boš! In še ogenj uporabljaš, tako da bolečina ostane tudi po udarcu! Ah, ta občutek je tako ... dober ...«

Počasi je vstala.

»Izvoli! Naj ti ta lep trenutek poplačam!«

Iztegnila je roko proti Zali, potem pa so iz nje švignili zublji. Najstnici se je komaj uspelo izmakniti, a zgornji levi del njene majice je bil, tako kot njen levi rokav, vseeno ožgan. Panično je gledala nazaj.

»Kaj je bilo pa to? Kaj sploh je tvoja moč?!«

»Moja moč so kemikalije. Lahko jih spustim iz kateregakoli dela svojega telesa ter pod katerimkoli pritiskom. Lahko je katerokoli agregatno stanje, a plini so najbolj preprosti. Tistile je bil kisik, ki sem ga malo zanetila.«

S prstom je pokazala na majhno napravico, ki jo je nosila okoli zapestja.

Zala je oklevala. Začela jo je boleti glava. Postajalo ji je slabo. V ustih je imela grenak okus in oči so se ji solzile. Prvi znaki zastrupljenja s klorom. Temu je morala narediti konec, in to hitro.

»V redu ... nimam izbire.«

»Hm?«

Zaprla je oči. Začela se je koncentrirati. Čez nekaj trenutkov je njena desna dlan počrnela. Njeni prsti so se spremenili v kremplje, desno oko je postalo rdeče, z desne čeljusti pa so ji zrasli čekani.

»V tem stanju sem najmočnejša. Ne boš več zmagovala!«

»Oooooo! Komaj čakam! Kaj lahko nare- «

Zala jo je zagrabila z desno roko ter jo zabrisala v steno. Ta se je zaradi sile zrušila in Osem je poletela ven na ulico. V steni je zdaj bila velika luknja.

»Zrak tukaj notri se mi zdi maloslab. Končno se bo prezračilo.«