Belo Pero - {Volume 1}

10. Poglavje

Prvi teden je potekal normalno. Naši junaki so dopoldneve preživljali pri navadnem pouku, popoldne pa so v dvournih izmenah hodili na patruljno službo po mestu. Maša, Zala in Gal so hodili z Luko od dveh do štirih, Domen in Hana pa sta hodila z Niko od štirih do šestih. Mogoče se sliši zabavno, a v resnici ni bilo: večino časa so le hodili v krogih po mestu za dve uri in, glede na to da je bila jesen, je postajalo iz dneva v dan bolj in bolj mrzlo. Nekega dne, ko so se po hodniku šole odpravljali proti izhodu, je Zala vprašala:

»Luka, glede Nike ...«

»Ja?«

»Samo zdi se mi, da te malo ... Saj veš ... Sovraži.«

Takrat se je oglasil Gal:

»Oh, to zgodbo pa predobro poznam.«

»No, ja ... res je. A ima dober razlog.«

»?«

»Dolga zgodba ampak, v glavnem, jaz in Nika sva hodila.«

»O! Že vem, kaj je bilo! Prevaral si jo, kajne?«

»Ne, seveda ne! Tega ne bi nikoli naredil. Čeprav ...«

»Čeprav kaj?«

»... Lahko bi rekli, da sem jo iz njene perspektive res.«

Zala ga je začudeno pogledala.

»Čisto nič te ne razumem.«

Luka je zavzdihnil ter nadaljeval:

»Naj razložim.

»Nika je neverjetna. Je izjemno dobra na mnogih področjih, če ne celo mojstrska. A če o čem ni, je to vezanje stikov z drugimi. Zaradi tega je bila celo življenje osamljena. Ni si znala poiskati prijateljev. Vse, kar je imela, je bila ogrlica z majhnim steklenim kvadrom. Samo meni je povedala zanjo. Pomenila ji je največ na celem svetu.«

»Koliko časa boš še govoril? Preidi k bistvu.«

»V redu, v redu. V glavnem, nekega dne sem zvečer treniral v telovadnici s profesorjem Boriškom. Ko sem se vrnil v dijaški dom, me je pričakala katastrofa. Nika se je drla name, kot da bi zagrešil največji greh na svetu. Rekla je, da sem zdrvel v njeno sobo, jo razdejal, vzel njeno ogrlico, jo zabrisal na tla ter pobegnil skozi okno. Seveda nisem vedel, o čem govori. Sprva tudi nisem verjel. To je, dokler nisem videl njene sobe. Vrata odprta, odprti predali, stvari in oblačila povsod, na stežaj odprto okno, ogrlica pa je ležala raztrgana in razbita na tleh sredi sobe. V solzah mi je zabičala, da sva zaključila.«

»Sliši se, kot da si bil ti.«

»Nisem bil! Celo popoldne sem bil v telovadnici; lahko vprašaš profesorja.«

Maša je vskočila:

»Kako veš, da te ni sabotirala?«

»Zagotovo me ni. Tista ogrlica ji preveč pomeni. Tudi če bi me hotela, me nebi na tak način. Poleg tega pa ni razloga, da bi me. Vedno sva imela lep odnos in še isti dan sva se v redu razumela. Zato mislim, da je pravilni odgovor edina druga možnost.«

»Ki je?«

»Kriv je nekdo drug. Neka prasica je vdrla v najin dijaški dom, razmetala njeno sobo, uničila ogrlico ter pobegnila. To je to.«

»In kaj če je?«

»Ne bom pustil, da odide nekaznovana. Nika je mogoče na zunaj malo neprijetna oseba, a v resnici je le prijazna punca, ki je doživela toliko hudega in pri vsem tem želi le živeti. In že ob misli na to, da obstaja nekdo, ki bi ji s tako lahkoto odvzel stvar, ki ji je najpomembnejša, mi obrača želodec. Našel bom krivca, in ko ga bom, bom poskrbel, da plača.«

Zala je nadaljevala:

»Ne sliši se ravno, kot da jo sovražiš.«

»Zakaj bi jo? Iz njenega vidika sem res jaz tisti, ki je povzročil to zmešnjavo. Vso pravico ima, da me sovraži. In tudi zato hočem dokazati, kdo je res kriv.«

»Hm?«

»Nika in jaz sva sošolca. Ves čas me mora prenašati in zaradi te ... situacije ... ji je najverjetneje zelo boleče. Če bo sprevidela, da nisem kriv jaz, se ji ne bo več treba sekirati.«

»Težko je verjeti, da si tako altruističen.«

»Res? Ni se mi zdelo.«

Bilo je popoldne. Sijalo je sonce. Luka, Maša, Zala in Gal so hodili po ulicah Livone. Bilo je proti začetku septembra, zato je še kar pripekalo. Gal je spregovoril:

»Ima kdo kaj za pit? Ta vročina me ubija.«

Zala mu je z nahrbtnika vrgla plastenko vode.

»Obdrži jo. Ne nameravam piti iz nje za tabo.«

»Higienično, ampak istočasno ... Auč ...«

V tistem se je iz bližnje stavbe zaslišala eksplozija. Vsi so zastrmeli vanjo. Maša je vprašala:

»Gremo?«

Luka je odgovoril:

»Seveda. Pojdite v stavbo kakor veste in znate, nato pa se pomikajte proti viru eksplozije ter zavarujte območje. Gal, boš lahko evakuiral ljudi v stavbi?«

»Ja. Evakuacijo prepusti meni.«

»V redu. Vidve pa kot sem rekel: v stavbo in zavarujta območje. Bodita pripravljeni na vse.«

Priklical je svoje modro omegapero ter z nivoja tal skočil na streho. Ko so ostali trije debelo pogledali, ga že ni bilo več. Zala je spregovorila:

»V redu, slišala sta ga. Zares gre. Raje ne odlašajmo.«

Aktivirala je svoje omegapero ter s polno hitrostjo stekla do vhoda. Maša je sprožila Aerodynamic ter ji sledila. Gal je ostal sam.

»Evakuacija, huh? Nič težkega.«

Priklical je svoje vijolično omegapero ter šel v stanc.

»Forma zveri.«

V tistem so njegovo telo začele prekrivati mišice, kožo pa rjava dlaka. Na prstih in stopalih so mu pognali ogromni kremplji. Njegov obraz se je spremenil v obraz neukročene zveri. Krvavo rdeče oči so gledale v stavbo pred njim.

»Pa začnimo.«