Skupaj Za Vedno

3. POGLAVJE

Slišim kako se je avto pripeljal na dvorišče. Gledam skozi okno in ven stopi Leon. Vidim Saro, ki sedi zadaj in ji pomaham. Pomaha mi nazaj. Nataša vozi. Prijazno se mi nasmehne in potem se odpeljeta. Leonu odprem vrata.
"Hej" rečem in se nelagodno prestopim.
"Hej" reče in stopi v predsobo.
"Tukaj lahko odložiš čevlje.....in a želiš copate?" vprašam in ves čas sem nervozna.
"Ne ne rabim copat ampak hvala." reče in se mi nasmehne.
"Pozdravljen Leon. Kako si kaj? Gre šola?" moja mami pride in ga objame. On se ji prijazno nasmehne.
"Zdravo. Pa bo. Kako pa ste kaj vi?" ji odgovori in vpraša.
"Joj....daj ne me vikat lepo te prosim. Počutim se tako staro. Drugače pa sem vredu. Z Zojo bosta sama doma za te 2 urci, če bo vredu. Nujen sestanek imam v službi in no.... Zoja nujno potrebuje tutorstvo ker je zadnji test pisala ena." reče in me izrazito pogleda.
"Nič ne skrbite. Naslednji test bo 3, če ne še več." reče in se mi nasmehne ter pomežikne. Nevem, če je lahko prepričan, ker no.....obupna sem v matematiki.
"No jaz morem iti....mudi se mi. Lepo se učita in se vidimo ob sedmih. In Zoja.... ne pozabi nahraniti rib in sladoled sem vama pustila v hladilniku, ker bosta zagotovo lačna...zdaj pa res morem it." govori in se zraven obuva in potem nama pomaha in že je zunaj.
Nastane nelagodna tišina. Tiho sva za kakih 10 sekund.
"No.... pa pojdiva v mojo sobo...tam mam stvari za matematiko..." rečem nerodno in on samo prikima ter hodi  za mano do nje.
Ko vstopi, se najprej razgleda. Na stenah imam veliko slik in plakatov.
"Lepo sobo imaš." reče in pokažem mu kje se lahko usede.
"Hvala. No...glede vse te matematike in tega.... še preden začneva ti morem povedati, da sem obupna v njej. Pač to nima smisla v moji glavi. Nikoli je ne bom razumela tako, da se ne rabiš preveč truditi." mu rečem in on me samo gleda in prikimava.
"Moje mnenje o vsem tem kar si ravno kar povedala je to, da nikoli ne reči nikoli in naučila se boš. Vsi rabimo vajo in prosim malo bolj zaupaj v sebe." reče in pokaže na zvezke.
"Začniva zdaj."
Predelava vse o enačbah in začneva počasi in od začetka. Takoj, ko nečesa ne razumem se vrneva in mi še enkrat razloži. Kmalu se bolj sprostim in po eni uri razumem veliko bolje.
"Si vzameva odmor?" ga vprašam.
"Lahko. Zaslužiš si ga." nasmehne se mi in pomignem mu, da greva dol.
"Boš sladoled?" pogledam ga.
"Lahko." ko to reče, naredi smešen obraz. Zasmejem se. In potem se še on. In na koncu se oba smejiva. Nabašem nama sladoled in usedema se na kavč.
"Kak je kaj Sara?" ga vprašam.
"Sara? Sara je super." reče in vidim, da gleda ribe.
"Oh... saj res. Nahraniti jih moram." rečem in sladoled pustim na kavču, ter jih nahranim. Obrnem se in drži ga Leon.
"Dobiš ga nazaj, če mi poveš koliko je x²×5=20...." reče in me izivalno pogleda.
"Ojoj.... Glej papigo imamo tam!" rečem, ko pogleda stran pa vzamem moj sladoled in malo ga dobi na nos.
"Ups...." rečem in se smejem.
"Hmmm...ups." reče in ga tudi on meni da na nos. Spet se smejiva in si briševa sladoled iz nosa. Pogledam na uro in vidim, da je skoraj sedem.
"Moja mami bo počasi tu." rečem in pospravim najini posodici od sladoleda v pomivalni stroj in on mi poda še žlički. Skupaj malo pospraviva kavč in se spet odpraviva v mojo sobo.
"Hvala...ker si mi pomagal. Nikoli še nisem tako dobro razumela." rečem in spet mi je malo nerodno.
"Ni zakaj. Naslednji teden spet?" pogleda me.
"Ja...lahko." rečem in malo se še usedema in čakava, ter se pogovarjava. Zaslišim avto, ki se je pripeljal na dovoz. Odpraviva se dol in....na dovozu je Natašin avto in ven prihiti zelo zaskebljena.
"Hej hej. Imam zelo slabo novico. Zoja res mi je žal ampak se je tvoja mami ponesrečila v prometni nesreči. Klicali so me iz bolnišnice. Je prisebna vendar ima hude notranje bolečine in morda jo bodo morali operirati. Ne vedo še zakaj. Danes je ne moremo obiskati bova jo pa lahko jutri. Prosila me je, da poskrbim zate, ker so jo zdravniki dali na telefon. Bo okej če ostaneš pri nas za nekaj časa?" reče in zelo je zaskrbljena. Jaz zaskrbljeno gledam in poskušam sprocesirati. Začne mi iti na jok. Prikimam ji in ona me objame.
"Si lahko grem spakirati par stvari?" vprašam in še vedno jokam.
"Ja seveda. Leon pojdi z njo prosim, če bo potrebovala pomoč." mu reče in Leon se odlpravi za mano.
Odidem v sobo, potegnem ven kovček in začnem pakirati. Roke se mi tresejo in nisem zmožna govoriti.
"Hej...Zoja... vse bo okej. Moja mami pozna te zdravnike in dobro bodo poskrbeli za njo. Ne skrbi." mi reče in me prime za roko. Jaz pa se samo še bolj razjokam in se sesedem na posteljo in jokam v njegovo naročje.
"Pridi dajva spakirat." Reče in mi pomagat zložiti oblačila v kovček. Skočim v kopalnico po zobno ščetko in krtačo. Končno vse spakirava in on nese kovček dol. Odidemo v avto in se odpeljemo.

Se nadaljuje...