Skupaj Za Vedno

4. POGLAVJE

Vozimo se. Nataša vozi in Leon sedi zraven mene, da ne rabim biti sama. Še vedno po tihem jokam. Poda mi robček in se mi nasmehne.
"Hvala." rečem po tiho in on mi samo prikima.
Nikoli nisem vedela kje živijo. Vedela pa sem, da je kakšne pol ure od mojega doma. Prispeli smo in nisem vedela kaj naj rečem. Zagledala sem veliko belo hišo in zelo moderno. Vedela sem, da je Nataša fizioterapevtka, za njunega očeta pa nisem vedela kaj je po poklicu.
Iztopimo iz avta in Leon mi pridrži vrata. Iz prtljažnika vzame kovček in ga pelje. Odpravimo se proti hiši in vstopimo.
Takoj, ko odpremo vrata pred njimi stoji Sara in me močno objame.
"Hejjjjj!!! A si ok?" me vpraša in jaz nevem kaj ji naj odgovorim.
"Pridi. Pokazala ti bom sobo za goste." reče Nataša in odpravim se za njo. Hiša je velika in mislim, da se bom kar nekajkrat zgubila v njej. Končno prideva do sobe. Za nama hodi Leon, ki mi da kovček v sobo.
"Razpakiraj si. In počuti se kot doma. Kopalnica je zraven tvoje sobe na desno." reče Nataša in se nasmehne. Potem gresta oba ven.
Sploh nevem kaj si naj mislim. V sobi imam veliko omaro, ogledalo, mizo na kateri je pripravljena majhna košarica s najrazličnejšimi stvarmi za nego in tudi sladkarije. Imam pa tudi veliko udobno posteljo. No vsaj vem, da mi bo lepo pri njih. Usedem se na posteljo in malo razmišljam. Zaslišim, da je nekdo potrkal.
"Ja?" Vprašam potiho. Notri vstopi Sara.
"Hejjjj.... Jaz in mami greva jutri zjutraj nakupovat, če želiš priti zraven. Zagotovo rabiš kaj novih oblačil za poletje, ki prihaja. In malo moreš odmisliti na vsa ta kaos." reče in me pogleda.
"Bom videla. Rada bi samo, da to mine in se mami stanje poboljša." rečem. In ona mi samo pokima.
"Večerja je čez 15 minut." mi pove in gre potem ven.
Všeč mi je, ker razumejo, da rabim čas in prostor, da vse sprocesiram in premislim, da se začnem zavedati.
Pogledam na uro in vidim, da je pet minut do večerje. Popravim si lase in se sama sebi nasmehnem v ogledalo. Potem se odpravim na večerjo.
Nataša kuha. Sara je že pri mizi, Leona še ni. Usedem se in Sara se z nekom pogovarja po telefonu.
"Ja. Ja. Okej. Adijo ati." reče in zraven malo zavija z očmi. Potem me pogleda in reče: "na služebenem potovanju je. V Franciji. Ni me hotel vzeti s sabo." Zraven zavija z očmi in malo se zasmejim.
"Ti je vredu soba?" vpraša Nataša.
"Ja. Res hvala." rečem in jo hvaležno pogledam.
"Ni zakaj. Pri nas lahko ostaneš kolikor dolgo boš potrebovala." reče in se mi nasmehne.
"Joj Leon spet igra igrice in je pozabil gledat na uro." reče Sara in se vstane. Pomigne mi, da ga greva skupaj iskat. Odidem za jo in skupaj greva po stopnicah navzgor in zavijema na levo. Sara potrka na vrata in potem kar vstopi. Jaz samo hodim za njo.
"Alooo daj stari na desni onega killaj!" Leon naju sploh ne sliši saj ima slušalke gor. Končno pogleda proti nama in potem na uro.
"Alo jaz morem it. Večerjo mamo.... ja se čujema jutri!" reče in gre ven iz igrice, ter odloži kontroler. Sname si slušalke in popravi frizuro.
"Pridem ja. Pozabu sem gledat na uro." reče in pomigne proti uri. Jaz sem še vedno brez besed, saj so v sobi playstation 5, velik ekran, dva kontrolerja in slušalke. Vedno sem si želela igrati na playstationu ampak je mami vedno rekla, da ga dobim ko izboljšam ocene. To se pa preprosto ni zgodilo.
"Ja vredu ja. Samo pridi že prosim, ker ti bom drugače pojedla vse tvoje tortilije, z mojimi vred." reče Sara in se zasmeji. Tudi jaz se nasmehnem in potem greva. Leon pride za nama in odpravimo se dol. Na mizi je polno stvari in tortilije. Vsak si naredi svojo. Nabašem si bolj malo, saj nisem želela pojesti vse njihove hrane in nisem imela nekega velikega apetita po vsem kar se je zgodilo. Ob kosilu se oni pogovarjajo, jaz sem bolj tiha in sedim in poslušam. Če me pa kdo kaj vpraša pa odgovorim s kratkim odgovorom. Leon opazi, da sem nekam zadržana.
"A si vredu?" me vpraša Leon.
"Jaja. Samo utrujena sem. Res." rečem in se prisilno nasmehnem. Vse sem že pojedla in zdaj čakam pri mizi, da pojejo še oni.
"Zoja. Sej je vredu. Če si utrujena, se lahko greš stuširat in spat. Saj razumemo, da je za tabo naporen dan." mi reče Nataša in se mi prijazno in vljudno nasmehne. Sara samo jè. Očitno je bila zelo lačna.
"No prav. Hvala." rečem in se vljudno in tiho odpravim od mize v mojo sobo. Vzamem si pidžamo, ter toaletno torbico. Odpravim se v kopalnico in ko vstopim...
No zagledam lepo moderno kopalnico z velikim ogledalom. Zame sta že pripravljeni brisača in košarica z milom, šamponom, skincarom in labelo. Zaklenem vrata in se slečem, ter stuširam.
Ovijem se v brisačo in si naredim skincare. Umijem si zobe in na koncu počešem lase. Preden se odpravim iz kopalnice še zadnjič pogledam, da je vse čisto in da imam vse svoje stvari.
Odpravim se v svojo sobo...

Se nadaljuje....

Hej hej. Hvala ker bereš mojo zgodbo. Oprosti, ker nisem že dolgo objavila novega poglavja. Če želiš, lahko všečkaš ali dodaš kakšen komentar :)