Skupaj Za Vedno

1. POGLAVJE

"ZOJA!"
"Ja mami?!" že spet me kliče. Niti pol minute mi ne da miru.
"RABIM TE!" mi zakriči. Odidem dol.
"Ja mami?" jo vprašam zateženo.
"Danes pride na obisk moja nova sodelovka. Ima sina Leona in hčerko Saro. Sara je iste starosti kot ti... Leon... pa mislim, da 2 leti starejši. No kakorkoli poskrbi, da se bosta imela lepo. Midve bova želeli mir.
Pa spravi se ven iz pidžame in se obleči v kaj bolj normalnega prosim. Že čez eno uro pridejo." mi pove.
"Jaja." ji odgovorim in se odpravim nazaj v sobo, ko mi zakriči:
"Pospravi sobo!"
Zavijem z očmi. Nevem zakaj je vedno treba pospravljati pred obiski. Sej smo lahko realni, da nisva prfektno organizirana družina. Njej pa je vedno treba, da je vse pospravljeno in da ni pikice prahu kje, ker bo znorela.
Oblečem si trenerko in preveliko kratko majico. Mami mi že zadnje pol ure ne da mira in mi nalaga vse več dela, da bo vse prfektno. Čez 10 minut prispejo gosti ona pa še vedno ni zadovoljna.
Zvonec zazvoni. Slišim ga lahko v svojo sobo. Ne da se mi it dol kar takoj. Res se bi rada izognila tem obiskom. Ampak nimam ravno sreče, ker me mami že pokliče:
"Zoja, pridi pozdravit! Tukaj so!"
Vstanem se in se počasi sprehodim dol. Ko pa jih zagledam pa se mi malo, ampak res čisto malo, zaustavi dih.
Zagledam punco mojih let (tako kot je mami rekla), ki ima svetlo rjave lase, modre oči in se mi prijazno nasmeji.
Zraven nje, pa stoji fant, ki je visok, ima svetlo rjave lase in no....kar malo vroče mi je postalo ob njem. Zgledal je res dobro.

"Zdravo." rečem nelagodno.
"Hej. Jaz sem Sara." reče punca in podama si roki.
"Leon." reče fant in mi tudi on da roko. Ko se najni roki dotakneta me prevzame čuden občutek in lahko čutim kako hitro bije moje srce, ker sem se totalno osmešila pred njima z mojo neurejenostjo.
"Gremo v kuhinjo. Pripravila sem kavo. Otroci lahko grete v dnevno sobo in se igrate kakšne družabne igre." reče mami in me pusti samo z dvema. Odpravimo se v dnevno sobo v nelagodni tišini.
"Obiskuješ šolo v tem kraju?" vpraša Sara.
"Ja." ji odgovorim.
"Pa ti je všeč?" vpraša.
" Pa ja. Še kr. Učitelji so malce naporni. Še posebej za matematiko." ji odgovorim.
"Ti ne gre matematika?" vpraša Sara. Medtem se vsedemo in Leon gleda v telefon, vendar pa začutim, da posluša.
"Nevem no. Preprosto ni logična." ji odgovorim in zavzdihnem.
"Leonu gre matematika odlično." reče in pomigne proti njemu.
"Ma ja." reče Leon in me pogleda.
"Katero igro se želita igrati?" vprašam. V omari imamo vse od enke, monopolyja, catana, scrabble...
"Nevem. Gremo monopoly?" reče Sara. Leon prikima. Vzamem ga iz omare. Razdelimo si barve in postavimo ploščo.
Leon vodi. Ves čas se smeji, ko s Saro pridema na njegovo polje. Midve s Saro zavijama z očmi.
Končno igro končamo.
"Pozabila sem ti povedati, da je dober v njem." reče Sara in spet zavije z očmi.
Nasmehnem se.
"Mogoče se bova preselila v hišo zraven vaše...ki jo oddajajo." reče Sara. Nevem ali je vesela ali žalostna.
"Res zakaj?!" vprašam.
"No..." Sara pogleda v tla.
Leon jo potreplja po rami in me pogleda.
"Starša....no doma nimata najboljšega odnosa. Mami nama je rekla, da če bo možno se bomo preselili sem." to je rekel z obupom v očeh.
"Žal mi je" pogledam ju in oba se mi nasmehneta.
"Nisi ti kriva." reče Sara.
"Vsaj eno dobro stvar imava tukaj... dobro družbo." reče Leon in se mi nasmehne.
"Res koga? A že koga poznata?" vprašam.
"No mislil sem tebe, drugače ne poznava nobenega."
Trudim se, da mi ne bi bilo nerodno.
Odpravimo se v kuhinjo, kjer nam mami postreže z vročo čokolado. Ob njej se pogovarjamo o vseh možnih stvareh potem pa spet nekako pridemo na matematiko.
"Joj naša Zoja res rabi tutorja. Sem že gledala, če bi lahko imela kakšnega ampak nihče ni bil ravno primeren....ali pa je bil predrag." reče mami in jaz bi se najraje pogreznila v tla.
"Našemu Leonu gre matematika odlično. Z veseljem ji pomaga. Tako ali tako ima preveč prostega časa in ne ve več kaj bi s sabo." reče Leonova mami in ga pogleda. Leon je malce v zadregi.
"Ne saj ni treba..." rečem, da bi mu pomagala.
"Glej Zoja. Če potrebuješ pomoč, moreš vedno vprašati in prositi. Leon ti z veseljem pomaga." reče spet njegova mami, se mi nasmehne in se že dogovarja z mojo mami za dan, ko me bo Leon prišel tutorirat. Sara se mi nasmehne in že čez nekaj sekund pobegneva gor v mojo sobo. Leon ostane spodaj v kuhinji, saj ga njegova mami še rabi.
"Joj.... zdaj bo še njemu težila z mojimi problemi z matematiko." rečem Sari in jo zaskrbljeno pogledam.
"Eh, pa sej je okej. Leonu res ni težko. Plus kar dober tutor je. Enkrat nisem česa razumela in mi je vse razložil v minuti. Zagotovo boš hitro znala in ga ne boš več potrebovala." reče in se mi nasmehne.
"No prav. Pomojem bo to pravo mučenje za njega." rečem in obedve se zasmejima.
Kasneje odidejo domov.
Ležim v svoji postelji in razmišljam. Danes je bil dober dan. Sara je odlična ain no tudi Leon je zelo prijazen. Morda sta onadva prav to, kar rabim, da se po vsem tistem kar se je zgodilo v preteklosti spravim v red.

Se nadaljuje...