Mavrica v nevihti

4. POGLAVJE- IGRA

»Ne moreš zmagati v sovražnikovi igri, saj je vedno en korak pred tabo.«

Že stotič sem prebrala Alexovo sporočilo, da se prepričam, da ni to nekakšna nočna mora. Ampak je bilo resnično. Črno na belem je pisalo to sporočilo : »Rose, sovražim te. Želim si, da te ne bi nikoli spoznal, čudakinja!« In komaj zdaj, ko sem sporočilo že vedela na pamet, so mi pritekle prve hladne solze. Nisem razumela in vedela, od kot prihaja ampak je bolelo kakor tisoč in ena puščica naravnost skozi srce. Kakor hladna megla sem se spravila do kopalnice, kjer sem se zaklenila in noben, me ni mogel zmotiti. Kako je lahko to naredil? Pa tako dobro sva se poznala? Pa sva se res poznala ali je bilo to samo prevara? Je res hotel biti moj prijatelj ali se je samo norčeval iz mene? Je bilo najino druženje resnično, prijateljsko ali je bilo to vse šala za njega? Tokrat sta mi je bes in jeza izbruhnila in odločila sem se , da mu povem kaj je treba. Če me lahko on prizadene ga lahko tudi jaz. Tudi on mora dobiti nož skozi srce. In odločila sem se, da tega ne bom naredila preko sporočila, saj sem mu hotela povedati v živo, da vidim njegov odziv.

Četudi vem, da me lahko še bolj prizadene kot me je , ampak hotela sem vsaj enkrat biti pogumna punca. Ampak, ko mi je razlagal o svojem najboljšem prijatelju, se mi je zdelo, da to govori po resnici in, da zares potrebuje nekoga, da mu stoji ob strani. Obrisala sem si solze, popravila frizuro in kot da se ni nič zgodilo sem odšla iz sobe .In se naravnost namenila do Alexove hiše. Bila sem že na pol poti, ampak komaj takrat sem se zavedala, da sploh ne vem kaj mu bom rekla. In ko sem bila pri vhodu, sploh nisem razmišljala ampak sem samo pozvonila. V sebi sem čutila nekakšen pogum, to je bilo novo za mene, in ta pogum mi je dajal moč, da mu povem kaj si mislim o njem. Lahko pa, da so bile vse to nočne more in naslednji hip se bom vsa objokana zbudila, zraven mene bosta bila mami in ati, in me tolažila ,da so to samo sanje. 

Ampak na žalost to niso sanje, to je realnost, in s tem se moram sprijazniti. Moram ostati močna in samo iti skozi to zmešnjavo, mogoče, je zelo malo možnosti, da bova spet kdaj prijatelja, in v to verjamem ,ker kakor pravijo, upanje umre zadnje. Vrata je odprl Alex in ves srečen, da me vidi. To pa je višek, sem si rekla. »Rose.« Je rekel navdušeno. Nisem vedela ,kaj mu naj rečem. In nato je opazil spremembo. »Je kaj narobe? Ne izgledaš dobro.« Zdaj pa je bilo dovolj. »Kako si mogel? Kako si mogel napisati to sporočilo? Sigurno ti sploh ni mar za mene. Če se ti zdim čudakinja, bi mi lahko povedal prej, nisi rabil igrati lažnega prijateljstva.« Med tem mojim govorom, me je gledal z presenečenjem, bil je zgrožen in zmeden in najpomembnejše, bil je čustveno ranjen. Ampak nekaj na njegovem obrazu mi je pravilo, da tega ni naredil on, da sploh ne ve, o čem govorim. »Rose? Kaj pa govoriš? Veš, da tega ne bi nikoli napisal tebi.« Nisem zdržala več. Oči so mi napolnile solze in novi čustveni napad se je pripravljal. »No, očitno si to napisal ti, saj je prišlo iz tvojega telefona.« 

In takoj, ko se izgovorila zadnjo besedo, so se mi solze ulile, in sem samo tekala proti naši hiši in odšla spet v kopalnico, se zjokati. Minilo je kakšnih pol ure od mojega čustvenega napada. In še vedno sem bila v kopalnici, ko sem slišala, da je nekdo zunaj parkiral avto. Super, še tega je manjkalo, da zdaj to vidi mama. Spet sem se uredila, kot da se ni nič zgodilo. Mama je potrkala in vstopila v sobo. Sedela sem na postelji in se pretvarjala, da berem. »O, hey mami. Ki si bila?« Slišalo se je kot, da se ni nič zgodilo. »V trgovini, pa še nekaj sem morala urediti za tvoj rojstni dan.« Moj rojstni dan? Oh, čist sem pozabila. V sredo imam rojstni dan. »Aha.« Sem rekla. In takrat je zazvonil hišni zvonec. Joj, prosim da ni Alex, ne bi se mogla čustveno obvladati pred mamo. Obe sva odšle do vrat, in jaz sem jih odprla. Prosim. Prosim, da ni Alex, sem si ponavljala v mislih. In želja se mi je res uresničila. Res ni bil Alex.