Mavrica v nevihti

7.POGLAVJE- RAZOČARANJE

    Skozi mene je preletel ledeni občutek po katerem veš, da si v fazi začetnega šoka. Ob vsem tem obnašanju avš, besnega Alexa, čudnega Chrisa, ki je imel na obrazu izraz kot, da je napadalni ris in jaz njegovo plen ter strašnega prizora v moji omarici, sem vsa izgubljena in zmedena iskala Alexa. Učenci hitijo k pouku in se pogovarjajo, punce se hihitajo, mlajši fantje poskušajo ustvarjati trike, da bi pritegnili pozornost punc, fantje mojih let, moji sošolci se med seboj zbadajo in se boksajo v rame,se obnašajo glavno, ker so pač v devetem razredu. Ampak Alexa ni nikjer.

 Šolski zvonec zazvoni drugič in čas je, da pohitim v razred. Vsa izčrpana stopim v razredi in mesto zraven mene je prazno, vsa upanja, da se bo po malem čudežu prikazal, da me bo prijazno pogledal in se mi nasmejal tako kot zna samo on, so se sesule v droben prah. Razočarano sedem na svoje običajno mesto in ne morem se sprijazniti s tem, da je sedež zraven mene prazen. Kaj se dogaja z Alexom? Kje je? Je šel domov? Še je vedno v šoli in bo vsak hip stopil v razred? Se je poškodoval? Je on koga poškodoval?Ker izraz na njegovem obrazu malo prej je že kazal na to. Me je res lahko pustil samo v šoli po tem, ko je vedel kaj naju čaka? Oh seveda , on je odšel domov in se izmaknil temu 'napadu avš' meni pa pustil, da grem skozi to sama.Sebičnež.

 Čeprav po drugi strani, to sploh ni Alex, dala sva si obljubo, da si bova vedno stala ob strani, vedno sem imela občutek ob njem, da sem varna,vedno me je spravil v smeh in počutila sem se svobodno bolj kot kadar koli prej.Kot, da bi zraven njega dobila krila in odletela. Alex je prijazen in skrbi gaza mene , vedno ko se druživa se zabavama in čeprav se kregava kar pogosto, vedno najdeva rešitev. Ampak po tem kar se je zgodilo danes... mislim, da spoznavam novo plat Alexa, takšno ki še je nisem videla, takšno ki bi se je mogla bati. »Rose. Rose!« Reče nekdo nežno nato bolj glasno. Učiteljica me zaskrbljeno gleda. Pravzaprav vsi me gledajo, razen avš seveda. 

Tresem se, zebe me in strah me je. Na robu joka sem in občutek imam, da mi je zmrznila vsa kri. Odprem usta v odgovor ampak iz mene ne pride nobena beseda, čeprav v mislih kričim. »Predsednik? Kdo je predsednik razreda ?!« Učiteljica je bila videti panična očitno tudi ona ni vedela kaj naj naredi. Kot sem si mislila je vstal Elliot. »Jaz sem.« Je rekel odločno. »Pospremi Rose k socialni pedagoginji in ostani z njo.« Brez kakršnega koli odgovoraje Elliot že bil pri meni. Nisem se mogla premakniti, občutek sem imela, da ima moje telo celo tono in če se vstanem bom padla. Vedela sem, da sem bila kot velik osamljen kamen, ki tone v ocean. Elliot me je lahkotno dvignil in me nesel iz razreda, verjetno je hodil v fitnes, da je zdaj zmožen nesti celo tono mene. 

Par krat mi je čez oči prišla tema, nato sem spet videla luči, ki so svetile nad mano. Enkrat sem celo pozabila kje sem in sem že mislila verjeti,da znam leteti nato sem videla roke okoli mojega telesa in si oddahnila ,ker je samo Alex. Spomin na lansko poletje mi kar švigne v misli. Bilo je pasje vroče in z mojo najboljšo prijateljico Saro sva točno na tistem travniku ležale na mehki odeji in strmele v oblake ter se pogovarjale o različnih stvareh.Spomnim se celo, da sem takrat zaspala in v naslednjem trenutku sem že imela polno vode v nosu, očeh, grlu in bila sem mokra od glave do pete. Vedela sem,da me je Sara obmetavala z vodnimi baloni, saj sem jih sama prej polnila. 

»Rose. Rose.« Mi je govorila resno. Ampak to ni bila Sara, bil je fantovski glas. Alex? V sekundi sem odprla oči. Ne. Ni bil Alex. Ugotovila sem, da me prej ni motilo sonce, ki je močno pripekalo ampak so bile nadležne samo luči. Bilje Elliot, ki je klical moje ime in bila sva v šolski ambulanti. Nekaj težkega je pritiskalo na mojo čelo. Z roko sem odkrila kaj je ta nadležna stvar. Ledeni obkladek , ki sploh ni bil več podoben temu ampak topli mokri brisači. »Ja verjetno bi mogel spet ponovno zmočiti brisačo. Verjemi, da si še mene spravila v šok.« Torej sem bila v šoku. Presenetljivo se ne spomnim ničesar. Nato pa... sokot eksplozija prišli spomini nepredstavljivo hitro so se usidrali v moj spomin in vse kar se je zgodilo... »Rose si v redu? Prosim ne padi spet v nezavest.«