Mavrica v nevihti

6. POGLAVJE-POLBRAT

 Se opravičujem za  čakanje tega poglavja. Mogoče se vam bo zdelo to poglavje ne tako zanimivo kot ostala, vendar iz teh podatkov, ki jih boste zvedeli v tem poglavju se bo zgodba vedno bolj zapletla.  Pa začnimo...

Alex me zaskrbljeno pogleda in mi vzame dnevnik iz roke ter me v napol transu odpelje v dnevno sobo. »Rose si v redu?« Me vpraša zaskrbljeno. » Ja « Rečem tiho in še vedno v šoku. Nato Alex naredi nekaj nepričakovanega. Pride bližje in me objame. Naenkrat me je obdala prijetna toplina in nisem si mogla pomagati, prve solze so že prišle na lica. Dovolj sem bila velika, da sem lahko svojo brado položila na njegovo ramo. Zdelo se mi je kot, da je objem trajal celo večnost ampak vsega lepega je enkrat konec. Zato sem se rahlo odmaknila od njega in pogledala v tla. Sovražim, ko me kdo vidi jokati. 

»Rose vse bo vredu, jaz ti bom vedno stal ob strani. Vedno bom tu, ko me boš potrebovala. Zapomni si to ok?« Prijel me je za roke in me gledal direktno v oči. Nisem se mogla upreti njegovemu pogledu, zato sem ga pogledala v oči. »Ok.« Mu rečem tiho. Solze so se že posušile na mojem licu ampak še vedno so ostale na njegovi majici. »Em oprosti ker sem ti zmočila majico.« Sem rekla tišje. »Me ne moti.« Mi je odgovoril v nasmehu, če bi morala opisati kakšni poseben nasmeh ima Alex, ne bi mogla. Te popolnosti se ne da opisati.

 »Kaj boš storila zdaj? Povedla staršem?« Me vpraša resno in zaskrbljeno. Odkimam. »Ne. Ne še zdaj. Počakala še bom nekaj časa.« Tokrat sem stavek povedla v normali glasnosti, saj je šok bil že mimo. »Prav.« Nisem vedela kaj naj rečem naslednje. »Se bi počutila boljše če bi ti naredil vročo čokolado z penicami?« Pokimala sem z glavo in se usedla na sedežno in Alex je odšel v kuhinjo. Naenkrat me je zadela zaspanost in preprosto sem se vrgla na udobne mehke vzglavnike in zaprla oči.

 Takoj sem bila v deželi sanj in preprosto pozabila na vse okoli mene. Čez čas sem čutila, da me je nekdo pokril z odejo, kar je verjetno bil Alex. Preutrujena sem bila, da bi odprla oči zato sem tiho rekla: »Hvala.« Nisem vedela če je Alex še vedno tu ali je že šel zato tudi nisem pričakovala odgovora. »Ni problema Rose.« Je rekel tiho. Nato sem spet zaspala. Moj mirni spanec je zmotil nenavadni trušč. Počasi sem odprla oči in videla, da sem v svoji sobi in prijetno zavita v moji postelji. Če se pravilno spomnim vem, da sem zaspala v dnevni, ko mi je Alex prinesel vročo čokolado in še prej sem se zjokala na njegovo majico in on... me je objel.

 Ko samo pomislim na ta dogodek, me spet objeme vsa toplina in nežnost. Takrat se spomnim tudi, da sem ugotovila, da imam polbrata, kar me nemudoma vrže na noge. In spet se oglasi tisti trušč, ki me je pred sekundo zbudil. Previdno grem iz sobe in sredi stopnic zagledam tri kovčke in eno potovalko. Prva misel, ki mi je prišla v glavo je bila: »Kam gremo na počitnice?« In izza kuhinjskega vogala se prikaže Alex. Kot vedno nasmejan in poln energije. »Ti ne greš nikamor na počitnice. Jaz grem.« No očitno sem spet razmišljala na glas. »In kaj delajo tvoji kovčki in potovalke v naši hiši? Kam pravzaprav greš?« 

Misel na to, da bo Alex odšel me je res razžalostila. To pomeni, da ga nebom več videla vsak dan, nebom več videla njegovega popolnega nasmeha, njegovega popolnega obraza, njegovih... »Na počitnice pridem k vam.« Čakaj, kaj? Ko je videl moj presenečeno- zmedeni pogled je dodal :« Isaac more v Ljubljano opravit neke izpite in ga en teden nebo. Zato so moji starši prosili tvoje starše, če bi lahko ta čas ostal pri vas.« Uau. Šok. Torej Alex bo pri nas spal, jedel, živel... mislim, da bo to najboljši teden mojega življenja.

 »To je super! No mislim za Isaaca ravno ni, saj se mora učit in bo pod stresom. Ampak brez skrbi lahko prideš k nam živet nimam nič proti, to bo res super...« Spet sem začela nekaj nakladat ter izpadla seveda butasto. Ta Alexov pogled, ko mi je povedal, da bo tu živel mislim začasno živel, je bila definicija perfektnosti in nadnaravne popolnosti. Že samo njegov pogled me je tako zmedel, da sem zgubila dar govorjenja, kaj šele bo z mano po tednu dni. Alex se je samo smejal moji nerodnosti, kot se vedno. »No, če te ne motim bi rad razpakiral svoje stvari v sobi za goste«. Je pravkar rekel 'sobi za goste' ali že dobivam halucinacije?