RANE SE NE CELIJO Z BESEDAMI

10. poglavje

Oddahnila sem si. Bala sem se ga. Ampak to ni bil ta strah ko si dobil slabo oceno in te je skrbelo kaj bojo rekli doma. Tega straha se ne da opisati in upam da ga nikoli ne boste občutili. "Res nevem kaj je ta kreten tukaj iskal. Če bi lahko bi ga ubil" "Alan ne. Nočem da si tudi ti nasilen kot on. " nato je prišla zdravnica. "Isa s tabo ni nič hujšega verjetno si samo padla v nezavest. Z dojenčkom pa prav tako ni nič narobe. Če želiš greš lahko kar takoj domov. Narisal se mi je velik nasmešek na obrazu. Hitro sem se preoblekla in zaspala.

"Pusti meee" "moja si, delala boš kar bom hotel, sleci se , ubogaj me, *klofuta*......"
Zbudim se. Hvala bogu da so bile samo sanje. "Kje je Mila?" sem vprašala očeta. "Šla je ven s prijateljico pravi da bo kmalu nazaj". Pa res je bila. Ampak ne u dobrem stanju. Bila je krvava po ustnici. "Isa oprosti mi hotela sem Lucasu pokazati kar mu gre hotela sem se mu maščvati a me je ugriznil v ustnico. Oprosti" Mila je jokala kot dež. Nisem vedela kako naj jo pomirim. Samo pustila sem jo da se mi je zjokala na ramenih.

Torek, 22.6
Končno je use lepo in prav. Z Lucasom nimamo več težav. Fant se je spravil v red. Javno se je opravičil vsem puncam(iskali smo jih 4 mesece) in zdaj je v popravnem domu. Z Alanom nisva več skupaj. Z Yllko sta se bolj ujela. Pa saj jima privoščim. Čez dober teden naj bi rodila. Komaj čakam. V šoli sem ravno toliko da izvem za ocene. Na srečo ni nobena ocena nižja od 3. Za mano je najbolj noro šolsko leto do zdaj. "Isa gremo v razred" že sledim Yllki ko se sesedem na tla"rodil se bo".

Sedim na postelji v porodnišnici. V rokah držim 3kg težko punčko. Zajokam. Ampak od sreče. Tega občutka ne znam opisati. Na svet sem spravila tole prečudovito štručko. Imenovala sem jo Eleanor. Zaprla sem oči in še enkrat zajokala nato pa zaspala z nasmehom na obrazu.