RANE SE NE CELIJO Z BESEDAMI

7. poglavje

Budilka mi je zazvonila. Nisem mogla verjeti da je že Ponedeljek. Po licu so mi zdrsele solze. "Juuuuutroooo. Isa? Si dobro?" "slabo mi je" "bi ostala raje doma?" "ne oči je že v redu saj bo bolje" rade volje bi ostala doma. Pa si ne upam.

Čez 1 uro sem že stala pred šolo

"Hoj Isa" Bila je Yllka. Pogledala sem jo v obraz. Okoli očesa je imela veliko modrico. Jo je udaril Lucas? "Kaj si počela z očesom??" "trening" samo pokimala sem. V daljavi sem namreč zagledala Lucasa. Začelo me je zvijati v želodcu. "Hej punči moja mala" je rekel ko je prišel do mene in me začel otipavati. Yllka ni nič rekla. Verejtno je že vajena. Zvonilo je za konec predure. Odpravili smo se do vhoda Lucas pa mi je rekel "Vem da sem ti všeč in tudi ti si meni. Ju3 pa moraš priti tja drugače bodo posledice" "Vem". Iz sebe nisem mogla spraviti nobene druge besede. Ko smo prišli v razred je profesorica rekla "učenci dobili ste novega sošolca po imenu Alen. Alen prihaja iz Šiške in je toliko star kot večina vas v razredu. Alen usedi se zraven Ise prosim" "gdo pa je Isa?" "Tisto dekle v drugi vrsti". Pogledal me je. Pogledala sem ga. Gledala sva se. Je možno da ima človek tako lepe rjave oči? Pa taka lepa usta. "Gledala se bosta kasneje Alen usedi se prosim". Zardela sva in Alen se je usedel. Po pouku me je razrednik prosil naj mu razkažem šolo.

"Isa torej. Lepo ime"
"Hvala"
"Najljubši pevec"
"Nimam"
"Hrana?"
"Kebab"
"Pijača?"
"Limonada"
Tako sva se spraševala in pogovarjala še nekaj časa. Dokler....