RANE SE NE CELIJO Z BESEDAMI

3. poglavje

Vstopila sem v šolo in si ogledovala zemljevid. Učilnice za kemijo nisem našla. Hodila sem po hodnikih, odpirala vrata napačnih učilnic in celo v garderobo sem pogedala(kar se ni končalo precej dobro saj se je nekaj punc iz 4. Letnika preoblačilo). Oh super. Že prvi šolski dan bom zamudila. Odpravila sem se po hodniku naprej z glavo zatopljena v zemljevid. Nenadoma pa sem se zaletela v nekoga ali nekaj. Nekoga. Bil je visok temnolas fant. Rekla bi, da je četrti letnik. Bil je postaven in smehljal se je. "Opa oprosti. Sem Lucas pa ti?" "Isa". Samo to mi je uspelo spraviti iz sebe preveč sem bila očarana. "Ti lahko kako pomagam?" je vprašal. " Ne hvala bom že sama zmogla". Odpravila sem se naprej. O moj bog. Pravkar sem videla najlepšega fanta na svetu. Okej Isa zresni se poiskati moraš učilnico. Iščem in iščem. Minilo je še kakih 20 minut in spet sem srečala Lucasa. "Daj Lisa resno te sprašujem potebuješ pomoč?" " Prvič nisem Lisa ampak Isa in drugič ja. Iščem učilnico kemije ki jo poučuje gospod Vovk". Lucas se je začel smejati in vprašala sem ga kaj je tako smešno. " To draga ISA , da je ta učilnica pred tvojim ljubkim nosom". Počutila sem se neumno. Šele zdaj sem opazila da na vratih debelo piše KEMIJA PROF. VOVK. Lucasu sem se zahvalila in v strahu potrkala na vrata.