Just why I read it?

Part 3

K sreči se niti enkrat ni obrnila. Začela je hoditi po listih in jih brcala na vse strani. Bila je jesen.
Vedel sem, da me bo to izdalo. Z vsakim korakom so se listi pod mojimi nogami 'zlomili' in zašumeli. A, na veliko začudenje, Allee tega ni opazila. Začela je žvižgati kot, da je vse v najlepšem redu in, da sem jaz neviden.
Začela je hitreje hoditi, skoraj je že tekla. Jaz pa sem ji še vedno sledil. Vem, da mislite, da sem psiho, in, da je z mano nekaj zelo zelo narobe, da kar tako zasledujem eno punco po imenu Allee.
Nisem psiho, res ne. Na Allee je bilo nekaj, kar na drugih ni bilo. Kot nekakšen magnet, ki bi moj pogled in misli peljal k njej. Bila je drugačna, lepša, pametnejša,...
Naenkrat se je obrnila. Gledala me je v oči. Njene oči so bila polna nečesa. Jeze? Ne. Žalosti? Mogoče.
''Zakaj? Zakaj mi slediš?'' je rekla, ampak ne preveč jezno.
Nisem odgovoril.
''Povej, si ne upaš?! Pojdi Kevinu povedat, da živim v smetišču!'' je napol v joku zakričala. Ne, nočem. Kevin ni moj prijatelj, on je postopaški butec.
Naredil sem korak naprej. Ona pa korak nazaj. Obrnila se je od mene in se sesedla na tla. Stopil sem do nje, ji položil roko na ramo. Nič ni trznila.
''Si ok?'' sem vprašal.
''Ja..'' je rekla negotovo, kot da ne ve ali ja ali ne.
Počepnil sem k njej. Še vedno ne vem zakaj sem to počel. Gotovo se je počutila osamljeno.
''Greš domov?'' sem vprašal.
''Ja...'' je rekla, spet.
''Grem s tabo?''

''Ja...'' spet. Ali je bila samo vljudna ali pa je to res želela.

Dvignila se je in me pogledala v oči. Imela je prelepe zeleno modrikaste oči.
''Hvala.'' je rekla.
''Ni zakaj.'' sem odvrnil.
Začela je hoditi. Ne to pa me vprašala: ''Zakaj se nočeš norčevati iz mene?''
''Mi ne verjameš?'' sem odvrnil.
''Amm, nekako, ne verjamem nikomur.'' je rekla.
''Zakaj bi se sploh norčeval iz koga?'' sem vprašal.
''Ne vem.'' je rekla.
''Vidiš. Ne bom se, ne skrbi.'' sem potrdil. ''Zakaj se z nikomer ne družiš?'' sem vprašal.
''Zato, da imaš ti kaj za vprašat.'' je rekla odrezavo. Joj, jaz in moja radovednost.
''Sori..'' sem rekel in dodal: ''Kje živiš?''
''Boš videl,'' je brez zadržkov rekla.
Hodila sva skozi travnik. Kmalu sva prišla k jezeru, zraven katerega je stala lesena hiša. Bila je velika in lepa. Skoraj toliko velika kot naša.
''Tu živiš?'' sem vprašal.
''Ne verjameš? Ja, vem kaj so govorili..'' je rekla. Včasih so govorili, da živi na SMETIŠČU, ali pa v napol razpadli gozdni koči za lovce in da so v njej glave jelenov...
''Hiša je prekrasna,'' sem dodal.
''Hvala, nisem si mislila, da bo kdo kdaj to rekel...'' je rekla.
''Nikoli nisi nikogar peljala sem,'' sem jo popravil.
''To je res,'' je rekla in se obrnila proti jezeru.
''Zakaj pa nisi?'' usedla se je na klopico zraven jezera in odgovorila:
''Ni mi mar kaj oni govorijo, itak pa gotovo ne bi hoteli iti.'' je rekla.
''Oprosti..'' sem rekel.
''Zakaj se opravičuješ? Sej nisi nič kriv.'' je rekla in dodala: ''Jaz sem kriva.''
''Nisi ti kriva.'' hotel sem jo razvedriti, pa nisem vedel kako.
''Nebom te pregovarjala, ampak vseeno ti rečen, da sem jaz kriva, ker sem se pustila,'' imela je prav. Kaj naj naredim? Kaj naj rečem? Obupen sem.
Nekaj minut sva še vedno sedela na klopci in gledala v vodo oziroma jezero.
Končno sem nekaj spregovoril: ''Ali staršev ni doma?''
''Ne..'' je odvrnila ''v službi so.''
''Mislil sem, da so..'' takoj me je prekinila.
''Mrtvi? Ne, to je še ena izmišljotina Kevina in njegovih lutk.'' je rekla sproščeno.
''Aaa,'' sem odvrnil.
''Boš še vedno verjel njim karkoli rečejo?''
''Ne,'' sem bil odločen, Ne bom jim več verjel, Amen. Najprej se bom prepričal ali drži ali ne. Pri Allee.
''Dobro, malo me že sebe. Ti pokažem hišo od znotraj?'' se je ponudila.
''Ne rabiš.'' sem rekel, to bi bilo malo čudno, da grem kar k njej. V hišo.

''Kaj ste danes delal 4.uro?'' Ali mi ni malo prej rekla, da je že vse prepisala od nekoga? Stavim, da je to rekla. Jaz nimam tako slabega spomina kot zlata ribica. Res ne. Kaj namerava?

________________________________________________________________________________

Mnenja? Kritike? Žal mi je, ker je tu toliko premega govora...