Just why I read it?

Part 4

''Ti bom pokazal.'' sem rekel.
Šla sva v hišo. Hiša je bila prelepa, od zunaj in od znotraj. Z gledala je sicer kar majhna, ampak notri so bili vsi prostori ogromni. Večinoma je bila lesena, nekaj delov pa je bilo sezidano iz kamna. Notri je dišalo po smrekah, najbrž zaradi lesa. Na steni je bila velika ura. Ki je bila tudi iz lesa, ne vem kako ampak skoraj vse je bilo iz njega. Ne bi me čudilo če bi bile sklede, žlice,.. tudi lesene, a niso bile. Ura je bila pet in tri četrt (za tiste, ki ne vejo 17.45) . Danes se mi ni mudilo domov, ker sta bila starša dolgo v službi, Josh pa bo prespal pri prijatelju. Vseeno je bilo to bolj zanimivo, kot da bi bil sam doma.
''Pridi,'' je rekla Allee in šla po stopnicah navzgor.
Stekel sem za njo. Njena soba je bila..wow lepa, še meni, pa sem fant. Če bi jo vi videli bi mislili 'uf, to je darkerica 5 stopnje, gotovo ima sobo prelepljeno z posterji, plakati kakšnih rokerskih bendov'. Soba je bila pravo nasprotje tega kar ste sedaj prebrali. Na steni ni bilo čisto nič od posterjev skupin. Imela je dolge in velike knjižne police, na katerih so bile, po abecedi, zložene knjige in plošče. Ni poslušala Justina Bieberja, kot ga skoraj vsi. Bila je posebna in s tem tudi zanimiva. Vidite zakaj me je pritegnila.
Soba ni imela zaves niti rulet, zato sem jo vprašal: ''Zakaj nimaš zaves?'
''Te moti če jih nimam,'' me je zašila.
''Am, ne, ne sploh ne.'' sem rekel.
''Lahko pokažeš kaj ste delal?'' je rekla.
''Jap, takoj.'' vzel sem torbo in izvlekel zvezek za predmet, ki smo ga imeli tisto uro. Odprl sem ga na strani, kjer smo pisali takrat.
''Ti ga lahko jutri vrnem?'' je vprašal in me pogledala.
Njene oči so bile hladne in modre. Niso bile več žalostne, bile so polna sreče.
''Ja, itak,'' sem rekel. Še vedno me je gledala v oči. Zakaj me gleda v oči? Čemu? Kaj vidi v njih? Upam, da ne kaj slabega.
''Bom kar šel, da v miru prepišeš,'' sem rekel. Bilo mi je nerodno.
''Okey, želiš, da ti zvezke dostavim še danes?'' je vprašala prijazno.
''Ne, ni treba. Če boš pa v bližini pa lahko. 14 Armstreet.'' sem rekel.
''Oki.'' je rekla.
Vstal sem, vzel vse stvari in odšel dol k vratom. Ona pa je šla za mano. Najraje bi ji rekel, saj znam sam odpreti vrata.
''Hvala,'' je rekla in me objela. Objela me je in govorila z mano. OMG! Kako je to mogoče, najprej z nikomer ne govori, potem pa kar naenkrat z enim čudnim fantom.
''Dijo,'' sem rekel in odšel. Med potjo sem razmišljal. Zakaj je takšna do mene? Nikoli prej ni spregovorila z menoj. Nikoli. Saj razumete zakaj mi je to čudno? Upam, da.
Hodil sem čez gozd, opazoval naravo in se spraševal te reči. Le zakaj mora obstajati beseda zakaj? Ali beseda kako ali kaj ali čemu? Ne vem, vem le, da jo je moral nekdo ustvariti in tako nam je naredil preglavice. Kakšen bi bil svet brez besede zakaj? Bil bi drugačen, bolj sproščen..Vsaj po moje. Zazrl sem se v jezero, bilo je...
Vse je bilo tako žalostno. Vem, da sem že malo tečen s to žalostjo. Ampak kaj čem, če je res. Hodil sem po poti, kamenčki so rožljali pod mojimi nogami. Mogoče sem s tem pripomogel k preperevanju kamnin, ali pa ne. Hodil sem kar nekaj časa. Ker sta najini hiši skoraj vzporedni, a ju ločuje en kilometer gosto poseljenega območja, sem mogel sem iti naokoli. Mimo šole.
V šoli so bile prižgane luči, najbrž so bile čistilke v njej. Bilo je mrzlo, vsakič ko sem izdihnil se je bela vodna para dvignila iz mojih ust (saj veste ko je mrzlo in se kot para prikaže, ko izdihnemo). Ni se mi mudilo domov, nikamor ne bi rabil iti. Lahko bi samo se prestopal iz noge na noge in gledal kako čas beži, neutrudno čez goro.
A sem šel naprej, ker me je že pošteno zeblo. Doma sem zakuril, bilo je kar mrzlo za ta letni čas. Bil je šele oktober, pa se je temperatura spustila pod lediščem (za tiste ki ne vejo, pomeni, da je bila temperatura pod 0, torej -1).
Usedel sem na sedežno. Prižgal televizijo in pogledal če je kaj pametnega. Naletel sem na poročila. Da ne bi mislili, da me to zanima. Ne, itak da ne. Zanimalo me je pa stvar o kateri so govorili. Govorili so o samomoru. Nek dijak iz Dirbenthona (srednja šola v Brooklynu (ne vem če sem prav napisal)) je naredil samomor. Nikoli nisem razumel zakaj si ljudje vzamejo življenje. Spet beseda zakaj. Sam sebi vzeti življenje, to je..butasto in neumno. Zakaj ga ne cenijo (spet zakaj)? V življenju se ti zgodi ogromno stvari, ki so prečudovite. Študiraš, se zaposliš, dobiš ženo, otroke...Le zakaj bi se temu odrekli? Nimam pojma. Škoda, ker ga (tega fanta, ki je naredil samomor) vprašati zakaj ga je naredil. Prepozno je. Ugasnil sem televizor, nisem mogel več poslušati tega.
Šel sem v svojo sobo in se počil na posteljo. Se lahko komu od mojih najbližjih tako scufa. da naredi samomor? Ne, ne, ne. Ali pač?...