Napačna poteza

4. poglavje: Upanje

Dnevi so minevali. Jaz sem si po poškodbah več ali manj že opomogla, Lucas pa se še vedno ni zbudil. Vsak dan čakanja je bil zame le še dan več trpljenja. Jezna sem bila, ker nisem mogla z ničemer pomagati, da bi se Lucas zbudil. Lahko sem le čakala.

Laura in Amber sta me spet prišli obiskat. Po tednu v bolnišnici, sta me odpeljali na kosilo v restavracijo. Naveličana sem bila že ene in iste hrane kot je v bolnišnici, že dolgo nisem jedla normalne hrane. Bilo je zares dobro, vendar jaz nisem mogla uživati. Ves čas sem mislila le na Lucasa in kdaj se bo zbudil. Svoj telefon sem nosila povsod, če bi se Lucas zbudil bi me namreč takoj obvestili. Po kosilu sta me Laura in Amber peljali nazaj v bolnišnico.

Preoblekla sem se in legla na posteljo. Želela sem obiskati Lucasa, ampak nisem vedela če bom zmogla. Zaradi joka sem imela že čisto rdeče in zatečene oči. Razmišljala sem.

Kako sem lahko dopustila, da se je to zgodilo?! Če bi takrat Lucasu preprečila, da bi se odpeljala bi bilo vse super. Ne bi se poškodovala in Lucas ne bi bil v komi. Za vse sem kriva jaz. Če se mu karkoli zgodi si ne bom odpustila. Nesme me zapustiti.. Ne same na tem svetu. On je edini, ki me zares razume. Ljubim ga! Raje umrem jaz, kot pa da mora on.

Moje razmišljanje je prekinila mami. Prišla me je obiskat.

»Amy, kako si danes? Malo sem pozna, na cesti je bila gneča.«

»V redu sem. Nič hudega. Ali je kaj novega z Lucasom?«

Pravzaprav nisem bila prepričana, če sem pripravljena na odgovor. A čas je bil, da neham misliti samo nase.

» Ne, nič. Še vedno je v komi. Njegovo stanje je stabilno.«

Razočarana sem pogledala skozi okno. Padal je dež. Kot da bi se vreme ravnalo po mojem počutju. Kaj sem pa pričakovala? Da se bo čudežno zbudil? Če bi bil buden, bi jaz to prva izvedela. Spet me je prevzela žalost. Mama je odšla in zaspala sem, saj so bile sanje edina stvar, ki so me pripravile, da sem pozabila tragično resničnost.

Ko sem se zbudila je bil že večer. Pogrešala sem Lucasa. Želela sem si videti pogled njegovih čarobnih temno rjavih, skoraj črnih oči, želela sem njegov objem, da bi občutila njegovo toplino. Pogrešala sem vse!

Odločila sem se, da ga obiščem.

Bil je skoraj enak kot takrat, ko sem ga videla na zadnje. Kot, da bi obtičal v času. Še vedno je imel povito čelo. Usedla sem se poleg njegove postelje in ga opazovala. Spominjati sem se začela najinih posebnih trenutkov.

Stala sem pred oglasno desko in iskala učilnico matematike. Bil je prvi dan srednje šole. Do pouka so bile le še 3 minute. Pograbila me je panika. Tavala sem po šoli in še vedno nisem našla prave učilnice. Zvonilo je za pouk in vsi učenci so odšli v svoje razrede, edino jaz sem ostala na hodniku in še vedno neuspešno iskala razred, ko pa je mimo mene prišel fant. Zdelo se je kot, da zamuja. Očitno je videl, da potrebujem pomoč, in me je ogovoril. Pomagal mi je do učilnice in izmenjala sva si telefonski številki. Tako sva se jaz in Lucas spoznala.

Spomini so me zopet ponesli v spanec.

»Amy? Kje sem? Kaj se dogaja?«

Ni mi bilo jasno kdo me budi. Počasi sem se zbujala. Odprla sem oči in videla, da je Lucas buden. Bila sem najsrečnješa oseba na svetu.

»LUCAS! HVALA BOGU! Mislila sem, da sem te za vedno izgubila. Imela sva prometno nesrečo, saj sva se zaletela z motorjem. Bil si v komi skoraj teden dni.« Sem rekla in ga poljubila na roko.

Poklicala sem zdravnico, ki je nemudoma prišla. Sobo sem morala zapustiti, spet naj bi ga lahko obiskala jutri. Bilo je dovolj, da sem vsaj slišala njegov glas. Odpravila sem se v svojo sobo. Končno, sem zaspala z nasmehom na obrazu.