Napačna poteza

6. poglavje: Lucasa ni več

Dolgo sem spala, saj sem bila od vseh stvari, ki so se dogajale izčrpana. Danes je sijalo sonce. Morda pa bo za spremembo dober dan, sem pomislila in že v naslednjem trenutku sem se spomnila na Lucasa. Preverila sem telefon. Brez obvestil. Nič, mi ni bilo jasno, kaj vendar se potem z Lucasom dogaja. Postajalo me je strah in tega občutka sem se želela znebiti. Odšla sem na zajtrk.

Ko sem se vrnila v svojo sobo sem se udobno namestila v posteljo in preverila. Julija je bilo že skoraj konec in začela sem se zavedati koliko je tista nesreča spremenila. V bolnišnici sva bila oba že več kot mesec dni! Jaz bom kmalu že lahko odšla domov, vendar kaj pa Lucas? Skrbelo me je zanj. Pregledovala sem nove objave in novice. Veliko sem zamudila. Ravno ko sem razmišljala o vsem skupaj, je v mojo sobo prišel dežurni zdravnik.

»Amy, kako si danes?« je poskušal biti kar se da prijazen.

»Am, mislim, da v redu. Ali že kaj veste o Lucasu?«

Pogled je usmeril v tla. »Ravno glede tega, sem se želel pogovoriti.«

»Povejte mi! Kaj se je zgodilo?«

»Lucas je včeraj zvečer imel hujši zastoj srca. Potreba je bila nujna operacija.«

»O moj bog! Saj zdaj je v redu kajne? Kje je? Želim ga videti.«

»Amy, Lucas se je boril za življenje skoraj 5 ur po operaciji, potem pa je vse postalo prehudo zanj. Ni ga več.«

»Ne! To ni res! Lažete! Kje jee?! Takoj moram k njemu! Ni mrtev! Slišite, ni mrteeev!«

Začela sem kričati kolikor se je dalo. Bolečino sem poskušala sprostiti s kriki. Bolelo je kot, da me je nekdo prebadal skozi srce. Telefon, ki sem ga imela v roki sem z vso močjo zabrisala v ogledalo nasproti moje postelje.

»Za vse sem kriva jaz! Ubila sem Lucasa!«

»Amy, ni tvoja krivda. Dogaja se veliko ljudem.«

Stekla sem iz sobe kolikor hitro se je dalo. Nekaj časa sem samo tekala po hodniku. To se preprosto ni dogajalo! Vse so le sanje! Lucas je živ, kajne? Vse skupaj je le velika pomota. Sama sebe sem prepričevala v nekaj, kar na žalost ni bilo res. Stekla sem do njegove sobe. V postelji ga ni bilo več. Postalo mi je slabo. Preprosto ni moglo biti res. Sovražila sem, tisto popolno pospravljeno postejo. V njej bi sedaj moral ležati Lucas in okrevati. Zdravniki so skoraj takoj za mano prišli v Lucasovo sobo. Začela sem noreti, zato so mi dali pomirjevala in me odpeljali nazaj. Postajala sem tako utrujena. Želela sem spati za vedno.

Zjutraj sem se zbudila v solzah. Poleg je že sedela mami. Tudi njo je ta dogodek močno pretresel. Poskušala mi je pomagati, me potolažiti, vendar nič ni pomagalo. Izgubila sem voljo do življenja. Brez Lucasa ni nič imelo smisla. Cel dan sem jokala in strmela skozi okno. Pojesti nisem mogla niti grižljaja hrane. Vse se mi je gabilo. Spraševala sem se zakaj ne jaz? Zakaj Lucas? Zaslužil si je živeti, to ni bilo pošeno. Pogrešala sem ga, saj sem vedela, da ga ne bom videla nikoli več. Zajokala sem in se prepustila najinim skupnim spominom.