Napačna poteza

8. poglavje: Srečanje z očetom

Po dolgem času sem se prebudila v svoji postelji. Šla sem v kopalnico, si očistila obraz ter odšla na zajtrk. Kot po navadi smo med vikendi imeli družinski zajtrk. Skoraj sem že pozabila kako je izgledal. Oče tokrat ni bral časopisa. Opazila sem kako se trudi, da bi navezal stik z mano vendar ni našel pravih besed. Mami je bila v kuhinji kjer je še vedno pripravljala čaj. Ogledala sem si kaj vse je bilo postreženo na mizi. Izbrala sem si francoski rogljiček, nutello ter kakav. Zdaj ni bil niti malo primeren čas, da bi skrbela še za zdravo hrano. Vseh skrbi je bilo že zdavnaj preveč. Naposled je oče le spregovoril.

»Amy.. Kako si?« Videla sem kako se je trudil, da bi me potolažil, vendar so me te besede zares razjezile.

»Oči, kako pa misliš, da sem! Imela sem prometno nesrečo, od svojega življenja sem bila izolirana skoraj cele počitnice, moj fant je ravnokar premnil in mogoče se selimo na drug konec sveta, kjer nimam nikogar! Najbrž nisem tako dobro.« Odložila sem pribor, stopila od mize in odvihrala v sobo.

Bilo mi je dovolj. Vsi so mi želeli pomagati, vendar so stvari vedno le še poslabšali. Spet so me prepravili vsi občutki, vedela sem, da je bolje da se hitro pomirim, preden bi storila kaj nepremišljenega. Vzela sem uspavalo in za nekaj časa zadremala.

Zvečer je nekdo tiho potrkal na vrata in me prebudil. Bil je oči.

»Amy, oprosti! Res te nisem želel razburiti..Veš, samo nisem vedel kako naj pričnem pogovor. Prosim odpusti mi in dovoli da poskusim ponovno.«
Videla sem kako resno je oče to mislil in, da mu je res žal, čeprav ni storil nobene velike napake. Nežno sem se mu nasmejala. Nasmeh mi je vrnil in tiho zaprl vrata.

Tega dne sem imela sanje o Lucasu. Sanjala sem, da sem ga iskala na morju. Nikjer ga ni bilo na to pa se je le prikazal in mi povedal da nič ni moja krivda in naj ne skrbim saj bo še vse dobro. Močno sem ga objela nato pa me je prebudilo sonce. Še en težek dan pred mano. Upam da mi ga uspe preživeti bolje kot včeraj.

Pogledala sem na uro. Bilo je že 15 minut do 12. Ne pomnim kdaj sem na zadnje tako dolgo spala. Očitno sem bila res izmučena. Vstala sem iz postelje, se preoblekla in s težavo odšla po stopnicah navzdol saj sem vedela, da se bom danes morala pogovoriti z očetom.

Prišla sem v dnevno sobo in prižgala televizijo. Ni minilo pol ure, ko mi je oči napisal naj pridem v njegovo pisarno. Zdaj je čas, sem si rekla.

»Živjo, Amy. Še enkrat oprosti za včeraj. Saj veš, da nisem ravno človek, ki bi znal z besedami. Zares sem te pogrešal veš,« je rekel kot, da bi že cel dan vadil pred ogledalom.

»Tudi jaz sem te pogrešala oči.«

»Zelo mi je žal za to kar se je zgodilo z Lucasom. Verjemi, da bi naredil karkoli, da bi zavrtel čas nazaj. Vendar sem še vseeno hvaležen za to da je usoda vsaj tebe pustila pri življenju.«

Nisem vedela kaj naj rečem. Nikakor nisem našla pravih besed. Očeta sem pogledala v oči in videla kako zelo mu je žal. Solze so ponovno začele teči kar same od sebe in oče me je močno objel.