VOLKODLAKINJA

TROP

Zbudil me je omamen vonj po hrani. Počasi sem odprla oči, ter si jih pomela.

»Živijo zaspanka!« Je rekel Alex, ki je v kotu zlagal drva. »Tamle imaš zimska oblačila, in malce sem uredil kočo.« Ozrla sem se po prostoru. Vsa prtljaga je bila zložena v skrinje, v majhni kuhinji, ki je vsebovala štedilnik na plin in nekaj kvadratnih decimetrov pulta, pa so se pekle palačinke.

»Kje si našel maso za palačinke?« Sem ga vprašala.

»Doma sem jo naredil in pritovoril s sabo.« Mi je razložil, jaz pa sem se zahihitala.

»Pazi, da se ti ne zažge!« Sem rekla Alexu, ki je poskočil in stekel k štedilniku.

»Obleči se. Brez skrbi, ne bom gledal.« Je rekel Alex, zato sem se hitro preoblekla. »Sedaj pa poglej čez okno.« Pogledala sem. Bilo je prečudovito. Sneg je naletaval in nekaj ga je že zapadlo.

»Kako bova sedaj nadaljevala? Mislim ... zaradi sledi naju bodo hitro ujeli, in sneg je prekril vonjave tropa.« Sem zastokala.

»Ampak pomisli, Kate. Lovci so na istem kot midva. Sneg je zakril najine vonjave, po sledeh pa tudi midva lahko najdeva trop. Ampak predlagam, da se ne ustaviva. Ne vem če ti bo udobno, vendar pa je nujno.«

»Kakšen je plan?« Ko se eden utrudi, da verižico drugemu, ta se preobrazi in nadaljujeva.« Mi je razložil Alex.

»Zakaj bi mi bilo to neudobno?« Sem ga vprašala, medtem ko sem mu kradla palačinko.

»Ker bom sedel na tvojem hrbtu.« Mi je pojasnil in res nisem bila prepričana, če mi bo to popolnoma udobno, vendar nisem imela druge izbire.

»Saj bom zmogla. Upam samo, da nisi pretežek!« Sem ga zbodla, on pa je bil zaigrano užaljen.

»Oh, glej kdo se je zbudil!« Je nato vzkliknil Alex. In res je izpod odeje prilezel najin volkec.

"Kate..." Je sekundo zatem rekel Alex. "Saj veš, da ga ne moreš obdržati, kajne?"

Želela sem protestirati, vendar sem pomislila na ves dodaten stres in rahlo pokimala.

»Torej, kdaj se odpraviva?« Sem ga vprašala.

»Pa zajtrku.« Mi je odgovoril.

Druga preobrazba je bila precej manj boleča. Je bilo pa težje teči, saj sem imela na hrbtu vso prtljago in Alexa.

»Kaj točno iščeva?« Sem vprašala Alexa preden sva se odpravila.

»Vonjave, kolikor jih je še ostalo. Predvsem pa sledi. Človeške, seveda. Trenutno imava samo midva amulet Mesečnega volka.« Mi je razložil, jaz pa sem se pognala v tek.

Kljub temu, da sem imela otežen tek, smo potovali hitro. Drvela sem skozi gozd, ter ob tem videla samo zamazane slike dreves, mimo katerih smo drveli. Hkrati sem vohala zrak. Seveda so bile ob začetku samo vonjave zajcev in srn, ob katerih sem bila hud notranji boj, ali naj se poženem na zajca ali ne. Vendar sem kljub temu drvela naprej in se nisem zmenila za gozdne živali. Nenadoma pa sem nekaj zavohala. Definitivno človeka. Ustavila sem se in ovohavala zrak. Alex je skočil iz mojega hrbta in tudi začel vohati in se ozirati naokrog (kar je zgledalo rahlo čudno, glede na to da ni bil volkodlak). Nato sem ugotovila koga voham.

»Alex!« Sem po volčje zašepetala, da me ne bi slišali. »LOVCI!« Alex je pokimal, ter skočil na moj hrbet. Sama sem se v trenutku pognala v brezglavi tek, ter prepozno ugotovila, da tečem v napačno smer. Lovcem v naročje.

Sunkovito sem se ustavila, da je Alexa vrglo naprej v sneg. Obkrožilo nas je približno dvajset lovcev.

»Poglej, kaj imamo tukaj. Kdo bi si mislil?« Se je zakrohotal eden največjih, verjetno vodja lovcev. Zarenčala sem, ter se postavila pred Alexa, ki se je pobiral s tal. Nenadoma sem začutila Alexovo roko na mojem vratu, zgrabil je amulet, ki mi je dovoljeval da sem volkodlakinja, tudi če ni polne lune. Počasi je z roko drsel proti moji glavi, da mi sname amulet. Nisem se upirala. Nisem bila prepričana, če zmorem boj z dvajsetimi oboroženimi moškimi, pa čeprav kot volkodlakinja. Počasi mi je snel amulet Mesečevega volka. Ko se amulet ni več dotikal kože, sem začutila trgajočo bolečino v prsih, glavi in trebuhu in nenadoma sem bila le prestrašeno dekle. Bilo je precej hitreje in manj boleče kot prvič. Alex si je v sekundi nataknil amulet in se preobrazil. Postavil se je pred mene ter zarenčal. Ozrla sem se okrog, ter hitro spoznala, da nimava najmanjše možnosti za pobeg. Lovci so bili postavljeni okoli naju v sklenjenem krogu, ki se je manjšal in manjšal, s tem, ko so se nama približevali.

»Oprosti.« Sem zašepetala Alexu, ki je še vedno renčal.

»Je že dobro.« Mi je zašepetal nazaj – v volkodlačjem jeziku. Nenadoma pa sem nekaj zaslišala. Bili so koraki. Vendar niso bili koraki lovcev.

»Si slišal to?« Sem rekla Alexu, ki me je začudeno pogledal in odkimal. Vendar se nisem motila.

Iz gozda je planila gruča najstnikov, ki so bili stari približno od štirinajst do devetnajst let. Lovci so ob presenečenju razdrli krog in z Alexom in Acom sem se pognala stran. Po približno minuti teka in veliko spotikanja, sva se z Alexom ustavila. Alex se je preobrazil v človeka, ter mi razložil.

»Našla sva moj trop!« Veselo sem zacvilila in ga objela. Nato sem otrpnila in se počasi odmaknila od njega.

»No, pravzaprav smo bolj mi našli vaju.« Sem zaslišala fantovski glas. Z Alexom vred sem se ozrla in zagledala skupino najstnikov, bilo jih je sedem. Ogovoril naju je največji in po videzu tudi najstarejši.

»Jake!!« Je veselo vzkliknil Alex ter prijatelja lopnil po hrbtu.

»In vidim, da si si končno našel punco.« Je rekel Jake, ter me pogledal. Nato je stopil k meni, ter stegnil roko v pozdrav. Sprejela sem jo in jo stisnila. »Jake, Alexov najboljši kolega. Veliko je govoril o tebi, dokler ga ni volkodlačji svet vrgel iz klape. Od takrat je na lovu za tabo, saj si večinoma ti razlog, da so ga vrgli ven.« S krivdo v očeh sem pogledala Alexa, ki pa si je z zanimanjem ogledoval njegove čevlje. »Potem so tukaj še Sky, štirinajst let, poleg tega mlajša sestra tvojega fanta, Aria, sedemnajst let, Alan, petnajst let, Jesse, šestnajst let, Kayla, petnajst let, Fynn, osemnajst let in jaz, Jake, devetnajst let. Dobrodošla v tropu!« Začudeno sem obstala. Nobenih čudnih obredov, sprejemov? Nič?

»Vem kaj misliš.« Je spregovoril Fynn. Imel je temne lase in oči, nosil je črno usnjeno majico, ter sive kavbojke. »Sprejemni obred bosta opravila ob prvi naslednji polni luni. Sedaj pa pojdimo, preden se lovci vrnejo.« Skupaj z drugimi sem odšla za Jakom. Vodil nas je skozi gozd in nisem imela pojma, kam smo namenjeni.

»Hej.« K meni je pristopila ena izmed deklet. Imela je dolge skodrane lase rjave barve in prav tako rjave oči. Nosila je belo ohlapno majico, modre kavbojke in zgledala je precej luštna.

»Živijo. Aria, kajne?« Sem poskušala začeti pogovor.

»Ja, Aria sem. In ti si ...Kate?« Prikimala sem. »Torej ...Ti in Alex, kaj?« Rahlo sem se zasmejala in odkimala.