VOLKODLAKINJA

KRALJESTVO VAMPIRJEV

Stopnicam ni bilo konca. Hodili smo že vsaj deset minut. Ali pa tudi ne? Izgubila sem občutek za čas. Lahko, da smo hodili že cel dan. Z Alexom sva si vsake toliko namenila kdaj-bo-konec-tega pogled, vendar ni nič kazalo na to. Naenkrat pa smo se ustavili. Stegnila sem vrat, da bi pogledala kaj se dogaja, vendar me je tisti ki me je držal, ustavil. Dovolj mi je bilo vsega. Pomenljivo sem pogledala Alexa, ki je rahlo pokimal. Skrčila sem nogo, ter jo sprožila nazaj. Svojega ugrabitelja sem zadela točno v mednožje, da je zasopihal od bolečine in se sključen zgrudil po tleh. Nisem imela preveč časa za proslavitev, saj so name prihajali že trije drugi. Osvobodila sem se vrvi, ter izza hrbta potegnila nož. Hitro sem pogledala Alexa, ki se je poskušal čim tišje rešiti svojega ugrabitelja, dokler je bila vsa pozornost na meni. Morala sem blefirati – na pol.

»Res ne znam uporabljati tega noža.« Sem nedolžno rekla in prav tako pogledala lovce, ki so obstali nekaj metrov pred mano. »Zato lahko nepričakovano zamahnem – kadarkoli, kjerkoli in proti komurkoli.« V mislih sem se pohvalila, saj sem s svojo igro prepričala, da sem nevarna ker ne znam upravljati z nožem, kar je včasih še bolj nevarno kot če znaš upravljati z nožem.

Pogledala sem proti Alexu, ter ravno ujela, kako se je lovec, ki ga je prej držal, zgrudil. Alex je stekel in bil pri meni v nekaj sekundah.

»Jaz pa znam presneto dobro upravljati z nožem.« Je Alex zasikal proti lovcem in se postavil obme.

Nenadoma pa sem začutila grobe roke na svojem vratu. Alex se je presenečeno obrnil, jaz pa sem dojela, da so očitno prišli lovci od zadaj. Začela sem se daviti. Nož mi je padel iz roke in zažvenketal po kamnitih stopnicah. Močne roke so me potisnile ob steno, da mi je iz pljuč posesalo ves zrak. Opletala sem okrog sebe in obupno poskušala priti do zraka. Nenadoma sem zaslišala zvok rezila in krik. Nerodno sem padla po tleh, da sem v zapestju začutila ostro bolečino. Zaslišala sem krike, vendar so se zdeli tako daleč. Čutila sem, da me je nekdo prijel za rame ter stresal. Zaslišala sem, da me je nekdo klical po imenu. Nato sem se pogreznila v temo.

SKY

Starega vampirskega modreca si nisem predstavljala tako. No, v resnici si ga sploh nisem predstavljala. In imeli smo veliko srečo, da smo naleteli prav nanj – lahko bi naleteli na vampirske najstnike, ki so – kot vsi ostali vampirji – strašansko ponosni na svojo vrsto, in z njimi bi bil pretep neizbežen. Po drugi strani, pa bi se Jake verjetno raje srečal s pretepači, kot pa s starcem ki ga je trpinčil na čuden način.

Ko se je starec končno odmaknil od Jaka, je le ta skoraj padel po tleh. Aria je stekla do njega in mu pomagala, da je ostal na nogah.

»Pridite z mano.« Je rekel starec in se napotil globlje v jamo, mi pa smo mu sledili.

Kmalu sem ugotovila, da je bila prva sobana v katero smo prišli, le nekakšno preddverje. Ko smo skozi dolg prehod vstopili v ogromno jamo, je vame butnil mrzel zrak, da me je zmrazilo po vsem telesu in sem se stresla. Z Alanom sva se boječe spogledala, ter se nato ozrla po ogromni dvorani. Dvorana je imela polno ločenih poti, ter po steni navzgor balkone z vrati, stopnice, ... Kljub temu, da je bilo to podzemlje, je zgledalo veličastno.

»Vau ...« Sem si tiho zamrmrala v brado, ter obstala pred podzemnim mestom, čigar ulice so se ob sončnem vzhodu hitro praznile. Vampirji so hodili po stopnicah in skozi lesena vrata v svoja podzemna stanovanja. Vse je zgledalo kot v pravljici. Vse je bilo popolno izklesano iz kamna in zbite zemlje. So to vampirji ustvarili sami? Tako si želim biti vampir ...

Zdrznila sem se. Sky, vampir?! Ti si volkodlakinja! To se ne bo spremenilo. Ozrla sem se okrog sebe.

»Aria? Alan?« Sem plašno zaklicala. Stopila sem nekaj korakov naprej, ter se znašla na križišču poti. Kam sedaj? Oprezala sem levo in desno, a nikjer nisem zagledala svojega tropa. Neodločno sem stopila po levi poti ter naredila nekaj korakov, ko sem se skoraj zaletela v steno jame. Kako je to mogoče? Saj je bila tukaj pot ... Predse sem stegnila roko in zatipala steno. Naredila sem nekaj korakov nazaj, in pred mano se je spet pojavila pot, ki se je nadaljevala do stopnic, oddaljenih približno dvesto metrov. Kako? Nenadoma sem zaslišala korake. Sunkovito sem se obrnila, ter prepozno ugotovila, da sem se znašla v sredini vampirske jate.

»Predvidevam, da nisi vampirka ...« Je posmehljivo rekel eden od vampirjev. »Prav voham tvojo zanič volkodlaško kri!« Je še dodal. Obrnila sem se, da bi našla priložnost za pobeg, vendar sem naletela na še več vampirjev, malce starejših od mene – približno Alexove starosti. »Mimogrede ...« Je rekel eden od njih, »luštni lasje.« Z očmi sem ošvrknila plamen zeleno – turkiznih las, ki so mi padali na ramo. Zarenčala sem in pokazala svoje podočnike, ki niso bili pol tako dolgi kot podočniki pravega volkodlaka. Na to so vplivali geni navadne mame, ki ji v tem trenutku nisem bila preveč hvaležna za njene navadne zobe.

»Spustite me.« Sem rekla s hripavim glasom od renčanja.

»Ne bo šlo kar tako.« Je rekel nek vampir, ki je imel svojo vampirsko tetovažo na vratu – majhnega netopirja, prav takšnega, kot je bil Jake-ov. »Zakaj si tu?« Me je vprašal.

»S tropom sem prišla po pomoč. Izgubila sem se, ko sem sledila vašemu vampirskemu modrecu, na katerega smo naleteli.« Med vampirji je završalo. Na trenutke sem zaslišala besede, kot so 'kako?' in 'modrec?'. Bili so zmedeni.

»Lažeš.« Je rekel nekdo. »Če imamo srečo, vidimo modreca enkrat v življenju.« Začutila sem grobo roko na svoji rami. Obrnila sem se in obstala iz oči v oči z vampirskim velikanom, vsaj tri leta starejšim od mene.

»Plačala boš za svoje laži, volkodlakinja.« Zadnjo besedo je izrekel kot največjo možno žaljivko, potem pa za nameček še pljunil predme.

Dovolj mi je bilo vsega. Udarila sem od spodaj, moja pest je priletela naravnost v njegov nos. Opotekel se je, iz nosu se mu je ulila kri. Prvič, po dolgih letih sem začutila volkodlaško moč. Vampir ki sem ga udarila, je besno strmel vame, kot bik v rdeča vrata. Zgledalo je, kot da se bo vsak trenutek pognal vame. In zaradi izkušenj s starejšim bratom sem vedela, da nimam možnosti.

Začutila sem, kako me je nekdo zgrabil za zapestje.

»Sk-...« Obrnila sem se, in ga udarila v trebuh, prepozno, da bi spoznala, da je to Alan. Opotekel se je, držeč se za trebuh. Stekla sem do njega.

»Si v redu?« Sem ga boječe vprašala.

»Ne ... ne morem ... dihati ...« Je zasopel.

Obrnila sem se k najbližjemu vampirju. »Prosim, pomagaj! Ne more dihati!« Sem panično rekla. Vampir se je nekaj sekund obotavljal – premetaval se je med svojim vampirskim ponosom in pomočjo do soljudi – pardon – so-volkodlakov. Nato je le pristopil, se postavil za Alanov hrbet ter ga raztegnil. Alan je zakašljal in končno prišel do sape.

»Alan!« Sem kriknila in ga objela. »Tisočkrat oprosti, mislila sem, da si vampir!« Sem se opravičevala.

»Je že dobro.« Je rekel, ko je končno prišel k sebi. »Dober udarec.« Je še pripomnil. »Si prepričana, da ne treniraš karateja?« Zasmejala sem se. Če se je šalil, je bil to dobri stari Alan.

»Kje so ostali?« Sem vprašala.

»Odšli smo za modrecem v njegove prostore, kjer smo ugotovili da te ni, in ker sem bil pač najbližje vrat, sem te šel iskat. Ostalo pa veš.« Je pojasnil.

»Torej, kam greva?« Sem vprašala. S prstom je pokazal po desni poti naprej, ter odkorakal, jaz pa za njim.

Ko sva končno vstopila v stanovanje (lahko bi rekli kar palačo) modreca, so bili tam že vsi. Sedeli so za ogromno leseno mizo, ter zamišljeno zrli v ogromen zemljevid.

»Torej, kaj ste ugotovili?« Je vprašal Alan, ki se je še vedno držal za trebuh. Vsi so se ozrli. Kayla je skočila k meni.

»Tako me je skrbelo zate!« Je kriknila. »Kje si bila?«

»No, recimo, da sem srečala vampirske pretepače. In potem se je zgodilo tole.« Pokazala sem na Alanov trebuh, za katerega se je držal.

»Kaj se je zgodilo, stari?« Je vprašal Fynn.

»Ste prepričani, da Sky ni nikoli trenirala karateja?« Je pripomnil Alan. »Ker ta udarec ... Lahko rečem samo, da je bil popoln.« Zasmejal se je, z njim pa še vsi ostali.

»Ni bilo zanalašč!« Sem se opravičila.

»Ni pomembno, samo da si na varnem.« Je rekla Aria. »Sedaj pa k načrtu. Razmišljali smo, kako bi prišli do Alexa in Kate, in nismo našli drugega načina, kot pa da ...« Ustavila se je in z obupom od očeh pogledala ostale. »Kot pa da si pomagamo s Preobrazbo groze.«

Debelo sem požrla cmok v grlu.