VOLKODLAKINJA

NEPRIČAKOVANA BOLEZEN

»Ja. Lahko poskusiva. In, mimogrede, če so ti te torbe težke, jih lahko nekako priveževa na moj hrbet.« Je še dodal. V enem od nahrbtnikov sem poiskala vrv in nekako povezala vse torbe, da so trdno stale na Alexovem volkodlačjem hrbtu. Še sama sem se povzpela na hrbet in ponovno je stekel. Sedaj sem se počutila veliko bolj svobodno, ker mi ni bilo treba skrbeti za vse te torbe. Res sem se lahko prepustila uživanju v hitrosti ki sva jo dosegala, in ni bila tako nizka. Držala sem se vrvi, da me ne bi odpihnilo s hrbta. Alex je vohal sledi tropa in tudi jaz sem jih. Očitno se mi je, odkar sem volkodlak zgodilo kar nekaj stvari: nova barva las in tatu, poleg tega bolje slišim, voham in hitreje tečem. Pa le ni s to volkodlačjo zadevo ves pekel. Počasi mi je celo postajalo vse skupaj všeč. In postajala sem utrujena. Iz svoje torbe sem izbrskala odejo ki sem jo vzela, ter se z njo zleknila na dirjajočem se hrbtu. Ni bilo strahu da bi padla, ker sem se privezala na vrvi, ki so držale torbe. Zaprla sem oči in utonila v globok spanec.

Spet sem bila v gozdu. Ista nočna mora, spet in spet. Sedaj se skoraj nisem več prestrašila, ko je name skočil črni volk. Pravzaprav je bil nekako podoben Alexu, vendar ni bil Alex. Prepoznala sem majhne a opazne razlike. Volk iz sanj je na primer imel nad smrčkom majhno belo liso, medtem ko je bil Alex popolnoma črn. Odrinila sem ga in stekla skozi gozd. Sedaj se nisem ustavljala pri reki, temveč sem jo v hipu prečkala. Nadaljevala sem s tekom po gozdu, vendar je bil črni volkodlak hitrejši. Podrl me je na tla in pokazal čekane. Sklonil je volkodlačji obraz k mojemu, ter me ... Začel lizati?

Prebudila sem se in ugotovila, da me Alex liže po obrazu.

»Fuj, kaj delaš?« Sem histerično zavpila, ter si iz obraza brisala mokro slino.

»Upam, da to ne šteje kot poljub.« Je odgovoril Alex. »Drugače se te ni dalo zbuditi. Pomislil sem, da si morda lačna.« Pokimala sem.

»Res sem lačna.« Sem rekla. »Poleg tega bi mi po tvojem lizanju prijala hladna kopel.« Zagledala sem nekaj med potokom in rečico, bilo je kar globoko. Izgleda sva bila nekje v hribih.«

»Ja, tukaj se lahko okopaš.« Je rekel Alex. »Vendar ti to iskreno odsvetujem. Vse kar boš s tem pridobila je pljučnica.«

»Vseeno mi je. Samo da sperem tvojo slino iz mojega obraza. Poleg tega mi gre rjava barva na živce. Sprala jo bom dol.« Sem mu pojasnila svoje stališče. »Sedaj pa se obrni, ker se bom slekla.« Sem mu še rekla. Z roko je nakazal na široko drevo tik poleg vode. Odšla sem za drevo, se slekla in elegantno skočila v vodo, ki je bila mimogrede ledeno mrzla, vendar sem se odločila zamolčati to Alexu. Ko sem priplavala na površje, me je Alex začudeno opazoval.

»Te nič ne zebe?« Me je vprašal. Skomignila sem. »No, pripravil ti bom brisačo in čaj.« Je še dodal, nato pa se umaknil. Najprej sem si dobro odrgnila obraz, da sem dol spravila vsako kapljico Alexove sline, ter se stresala od groze, da sem imela jezik svojega bivšega fanta na svojem obrazu. Pa čeprav kot volkodlaka! Nato sem dobro očistila še svoje lase. Barva se je presneto hitro odstranila.

»Ja, pri volkodlakih barva za lase nikoli ne zdrži dolgo.« Mi je razložil Alex, ko sva pozneje sedela ob ognju, z vsak svojo skodelico čaja ter vsak svojo štručko, ki sem jih sunila doma. »Te res ni nič zeblo?« To vprašanje ga je dajalo že zadnje pol ure.

»Seveda me je zeblo, ti bučman!« Sem mu odgovorila. »Ampak sem potrpela.«

»Se grem stavit, da boš jutri bolna.« Mi je ponavljal znova in znova in na koncu se je izkazalo, da je imel prav.

Zjutraj sem se zbudila z visoko vročino, ter hripavim kašljem. Bolelo me je grlo in glava in po malem vse. Ko sem kašljala, me je peklo v pljučih.

»Sem ti rekel, da boš zbolela.« Je ponavljal Alex že vso jutro, jaz pa mu nisem mogla oporekati, ker nisem imela glasu. »Sedaj ne moreva nadaljevati poti. Najti si morava prebivališče, dokler si ne boš opomogla.« Se je jezil, medtem ko je pakiral najine stvari. Na koncu sem zaspala na njegovem hrbtu, on pa je godrnjaje stekel v hrib.

Prebudila sem se zaradi renčanja.

»Kaj se dogaja?« Sem zaspano rekla in si pomela oči.

»Voham volka.« Je Alex odgovoril z renčanjem. Ozrla sem se po gozdu in povohala. Res je bil volk. Skočila sem dol s hrbta, zaradi česar me je zabolela glava. Naredila sem dva koraka preden se mi je zvrtelo in sem morala nerodno sesti na gozdna tla. Zazeblo me je, saj je bilo res hladno.

»Kate, si dobro?« Me je vprašal Alex. »Kate?«

Zadrhtela sem.

»Kate, zdrži toliko da se preobrazim, da ti bom lahko pomagal, prav?« Pokimala sem. Zaprla sem oči, ko me je nekaj polizalo po obrazu. Hitro sem nazaj odprla oči.

»Alex, nehaj!« Sem zavpila. Ampak ni bil Alex. Pozorno sem si ogledala bitje. Bil je volk! No, bolj volčji mladič. Bil je temno siv in imel je eno modro in eno rjavo oko. Zasmejala sem se in v trenutku pozabila na glavobol in hropenje. Volka sem vzela v naročje v trenutku, ko se je vrnil Alex.

»Hej, je vse v redu? Slišal sem da si klicala.« Je zaskrbljeno rekel. »Hej, kaj pa imaš tule?«

»Volkec je!« Sem veselo vzkliknila. »Glej!« Sem še rekla in mu ga pomolila pred nos.

»Si zmešana?« Je zakričal Alex, jaz pa sem ga začudeno pogledala. »Kate, to je mladiček, odvisen je od matere! Mama volkulja pride, želi zaščititi mladička, naju ubije, in srečno sva mrtva do konca najinih dni!« Na to nisem pomislila.

»Kaj pa če mladiček nima matere?« Sem se spomnila.

»Seveda nimam matere, drugače bi bil z njo!« To ni bil Alexov glas. Pogledala sem volkca.

»Me razumeš? In jaz tebe?« Sem presenečeno rekla.

»Ja.« Je rekel volkec. Obrnila sem se k Alexu.

»Ga tudi ti razumeš?« Sem ga vprašala. Alex je pokimal. Pristopil je k meni in mi pomagal vstati.

»Pridi. Našel sem kočo, nedaleč od tod. Tam lahko okrevaš.« Takoj ko sem se pobrala, se me je spet lotil glavobol in omotica, hripavo sem zakašljala. Alex me je podprl, jaz pa sem se oprla nanj. Volčji mladič nama je sledil in se neprenehoma motal okoli moje noge. Kmalu smo se znašli pred gorsko kočo. Alex mi je pomagal, da sem noter legla na posteljo in skoraj v trenutku sem zaspala. Tik preden sem utonila v sanje, sem začutila, kako se je volkec stisnil k meni. Objela sem ga. nato se ne spominjam ničesar več, morala sem zaspati.